V proces žalovanja zapademo, ko izgubimo ljubo osebo (ob smrti), ko se ločimo in torej izgubimo partnerja, ko izgubimo službo, prijatelja, ko se morebiti odselimo v drug kraj in podobno.
Sestavljen je iz več faz, ki si sledijo bolj ali manj enako, je pa res, da ni nujno, da vsak posameznik doživi prav vsako od faz. Kako bo človek, ki je doživel izgubo, to prebolel, je odvisno tudi od njegove čustvene opremljenosti in strategije, kako premaguje stresne dogodke, od izkušenj, ki jih morebiti že ima glede žalovanja, in tudi od podpore, ki jo prejme od soljudi.
Faze žakovanja
Zanikanje: ko smo šokirani in telo poskuša omiliti bolečino s tem, da zanikamo dejstva, čeprav nas bo spoznanje doletelo nekoliko pozneje.
Jeza: postanemo jezni na vse okoli nas, čeprav neupravičeno. Sprašujemo se, ali bi lahko preprečili izgubo, jezimo se tudi na sebe.
Pogajanje: želimo se pogajati, da bi s tem nekako spremenili potek dogodkov, poskušamo racionalizirati in doseči spremembo, ki žal po navadi ni mogoča.
Žalost in nemoč, obup: ko spoznamo, da je izguba resnična, začnemo polno žalovati, lahko občutimo tudi krivdo in obup, da se ne da nič spremeniti. Žalost je lahko tako močna, da pozabimo na sebe in svoje vsakodnevne aktivnosti.
Sprijaznjenje in ozdravitev: namen sprijaznjenja je predvsem, da svoje življenje postavimo na nove temelje, da osmislimo svoje cilje drugače, da si zadamo nove vizije ter da se zavedamo, da sta bolečina in žalost del nas. Vendar pa smo ozdravljeni v smislu, da vemo, da imamo sami svoje življenje in da smo si ga dolžni narediti polnega in kakovostnega.
Naj bolečina mine ...
Pomembno je vedeti, da so opisani občutki normalni in da doletijo tako rekoč vse, ki koga izgubijo, tako ali drugače. »S tem ko zdravo žalujemo, dovolimo svojim neprijetnim in težkim čustvom, da pridejo na površino, kar pomeni, da se z njimi spoprimemo in jih ne potlačimo. Seveda je bolečina, ki je pri tem prisotna, močna in lahko na trenutke prevzame vsako celico telesa žalujočega, a vedeti je treba, da prej ali slej tudi močna bolečina mine,« pravi svetovalka za odnose Melita Kuhar.
Svoje misli in čustvovanja lahko izrazimo na več načinov, poleg obiska strokovnjaka lahko o svoji boleči izkušnji čim več govorimo, pišemo lahko svoje intimne zapiske ali dnevnik, smo kreativni in narišemo ali oblikujemo nekaj, kar nam pomaga prebolevati. Ob tem skrbimo tudi za svoje telo tako, da dovolj spimo, se zdravo prehranjujemo (čeprav se nam hrana upira, se moramo potruditi in vnesti v telo zdrave obroke) ter čim več časa poskušamo preživeti v naravi, ki ima veliko zdravilno moč.
Najbolj pomembna, obenem pa je tudi nekakšna zaključna faza, je faza odpuščanja. Karkoli smo še želeli sporočiti osebi, ki smo jo izgubili, pa tega ne moremo več narediti, je prav, da odpustimo sebi za vse, prav tako osebi, ki smo jo izgubili. Realnosti namreč ne moremo spremeniti, torej je pomembno, da se sprijaznimo z izgubo in se skozi faze žalovanja počasi okrepimo tako, da smo spet polni sveže energije in želje po življenju, obenem pa pridobimo določeno izkušnjo in modrost, ki nam lahko prideta prav v prihodnjem podobnem položaju.
