Ti ljudje so posebno pleme človeške vrste. Izjemno napredno in hvalevredno pleme, saj drugače od večine res trpi, ko gleda, kako se planet počasi duši v naši svinjariji! In kar je še bolj pomembno: to so ljudje, ki so si k srcu vzeli citat angleške antropologinje Margaret Mead: »Nikoli ne dvomite, da majhna skupina razmišljujočih, angažiranih državljanov ne bi zmogla spremeniti sveta; nikoli ga še ni spremenil nihče drug.«
Izjemno dejavna in napredna predstavnica tega plemena v Sloveniji je Maja Nagode. Neutrudna in srčna Logatčanka si je za življenjski moto izbrala eno samo besedo: manj! Manj na vseh ravneh. In s tem tudi manj skrbi, čiščenja, skladiščenja in vse druge mogoče zgage. Brezodpadkarstvo, opaža, je itak eno samo »vračanje k osnovam – potem ko smo doživeli uvid, da nas večina krame, ki si jo grmadimo, predvsem obremenjuje«.
Plenica, ki je sprožila verigo sprememb
Včasih je bila Maja tudi sama »čisto dovolj huda« potrošnica – »taka s skrbno dodelanimi seznami želja in potreb«… A je počasi ugotovila, da jo kljukice na teh seznamih razveselijo samo za nekaj minut, potem pa radost že preglasijo nova hrepenenja. Vse skupaj v nedogled in na račun prihodnosti svojih otrok!
Prav rojstvo obeh otrok je predstavljalo dve veliki prelomnici v njenem življenju. Ob rojstvu sinčka Izaka je najprej iz precej standardne odrasla v ozaveščeno potrošnico. Ker si je želela novemu življenjcu zagotoviti kar najlepše možnosti za brstenje, je začela brati deklaracije na živilih in raznih kozmetičnih izdelkih. In z vsako prebrano ji je postalo malo bolj slabo.
Deklaracija na standardnih plenicah pa je sprožila verigo. Ko jo je prebrala, jo je zmrazilo po vsem telesu. In ko jo je še raziskala po spletu, kar ni mogla verjeti svojim očem. »Kakšne svinje so ti proizvajalci!« še danes komaj kroti svoj upravičeni gnev: »Prebrala sem, da povišana temperatura zaradi tistih plenic lahko pri otroku povzroči neplodnost! Moda se mu v nenaravni temperaturi cela leta pacajo tam notri! Da sploh ne govorimo o gelu, ki ga plenice tudi vsebujejo …«
Tako preprosto ni imela druge izbire, kot da nabavi pralne plenice. In je na račun malo dodatne zgage privarčevala kar nekaj denarja in Izaku zelo verjetno olajšala marsikatero tegobo v prihodnosti.
Šest let brez antibiotikov
Potem je začela brati deklaracije na otroški hrani. Čim več je zvedela, tem bolj je bila šokirana. Seveda ni bilo več poti nazaj. Maja je kar sama začela pripravljati večino hrane za otroka, potrudila pa se je tudi z obiskom tečajev za izdelavo naravne kozmetike in naravnih zdravil. Prava ničsmetilka je postala septembra leta 2015, kmalu po rojstvu punčke Flore. Takrat, s pristnim žarom v očeh razlaga danes, je dokončno »snela potrošniški nahrbtnik« in zadihala s polnimi pljuči.
Se ji je ves ta trud obrestoval? »O ja!« ponosno in brez sence dvoma pokima: »V šestih letih nista otroka potrebovala enega samega antibiotika. In zdravnika vidita skoraj samo ob obveznih rednih pregledih!«
Danes je torej kuhana in pečena brezodpadkarka
Kar pomeni, da v trgovino vedno vstopi s svojimi vrečkami v roki, da imajo doma zgledno urejen kompost ne samo zase, temveč tudi poseben mini kompost za svojega psa … in da tiste črne kante za smeti sploh ne potrebujejo! »Pri nas bi jo smetarji izpraznili približno enkrat na deset let.«
Ekološko in lokalno bi rešila svet
Samo ena misel: zakaj bi domov nosili vsako leto tristo vrečk za kruh, če zadošča ena posebna namenska bombažna vrečka za ta namen? Drži, sem Maji z veliko slabe vesti lahko samo pokimal – da o čem takem sploh ne razmišljamo, je predvsem grda lenoba. »Če bi prešli na ekološko in lokalno, bi bil svet rešen! Doumimo že enkrat, da svet v resnici 'rolajo' potrošniki! In da smo to mi! Edina moč, ki jo imamo, je moč naših nakupovalnih odločitev in ta moč je v resnici gromozanska! Vsakič ko gremo v trgovino, je kot da gremo na volišče! Res je, težave so vseobsegajoče, vendar lahko svojo nezadovoljstvo usmerimo v dejanja, ne v prazno negodovanje!«
Svetlejša prihodnost se torej začne doma
»Premislimo, kaj kupujemo – ne pa da impulzivno trpamo v voziček vse po vrsti in doma mečemo na kup!« Ne grmadimo novega in novega strupenega sranja … Čim več reči za enkratno uporabo pa nadomestimo s trajnostnimi izdelki. »Tiste cenene britvice s kovinskimi, pri katerih menjaš samo rezila,« se nasmehne Maja, »vložke z menstrualno skodelico ali pralnimi vložki. Kar se tiče pralnih plenic, odkrito povem, da je bilo poleti precej neprijetno – sicer pa sploh ni bilo večjih težav! Presenetljivo hitro se navadiš. Ampak saj lahko kombiniraš, in ko otroka denimo pelješ ven, mu pač daš tisto industrijsko plenico, doma pa čim večkrat pralno. Že s tem si nekaj prispeval k njegovi in naši skupni prihodnosti!«
Pet R-jev za boljši svet! (oziroma po slovensko R, Z, O, P in K)
Osnovni protokol ničsmetilniškega doma je strnjen v pet jasnih korakov. Samo pri tisti redki krami, ki je nismo bili zmožni sprocesirati po petih angleških R-jih, lahko zagrešimo skrajni ekološki zločin in jo odpeljemo na deponijo. Zakaj pravimo skrajni zločin? Ker – tako bo odgovoril pravi brezodpadkar! – ko nekaj vržemo stran, to v resnici vržemo samo stran od oči.
1) Prvi R (in po naše prvi O) je »Refuse« ali »Odkloni«. »To velja za vse tiste primere, ko nam ponudijo brezplačen vžigalnik, vizitke, darilne vrečke, kratko majico ali slamico v bistroju … kar koli, česar ne potrebujemo in se nam bo samo valjalo po stanovanju,« pravijo pri Nagodetovih. »Ampak take reči vedno kar vzamemo, ker se v nas sproži refleks: zastonj je!« Ne pozabimo: ko iz hotelske sobe vzamemo »zastonj« stekleničko s šamponom, nekje že črpajo nafto za izdelavo nove. Ko sprejemamo vse tiste reklamne letake, nekje pada drevo, iz katerega bodo naredili še več te strupene stelje. Zaradi nezaželene pošte padajo celi gozdovi. Naša dolžnost odgovornega človeškega bitja je torej nakup lične nalepkice za nabiralnik, s katero odjavimo vse poštne reklame.
2) Naslednji R se modro glasi: »Reduce« ali »Zmanjšaj«. Tako je: zmanjšujmo vendar svojo porabo! Začnimo s tistim, čemur se lahko odrečemo brez bolečine. Ko pod vprašaj postavimo čisto vsak predmet v svojem domu, odkrijemo marsikaj zanimivega. Maja Nagode je pri tem sicer ekstremna, saj ima na primer samo tri majice s kratkimi rokavi za v javnost. »Je pa res,« se nasmeje, »da dneve preživljam v delovnem kolektivu samih fantov. V katerem najbrž nihče ne bi opazil, če bi prišla kdaj v službo kar v pižami!«
3) Naslednji R je po naše P, torej »Reuse« ali »Ponovno uporabi«. Najprej doma. Vsi novi nakupi bi se skoraj vedno morali začeti v centrih ponovne rabe, na Bolhi ali na Ebayu. »Odkar sem odkrila centre za ponovno uporabo, komajda še kupim kaj novega,« se ponosno nasmehne Maja. »Tam najdem vse, samo pač ne takoj! Če sem dovolj potrpežljiva, sčasoma pohopsam tudi zelo posebne reči, ki sem jih imela prej ogledane cele mesece! Ali leta! Za otroka sem dobila celo točno tisti obešalnik v obliki svinčnika, nad katerim sem prej koprnela v neki veleblagovnici! Za ugodne cene dobiš res dobre reči. Kadar koli pa sem popustila lenobi in se zapeljala v IKEO ali kakšno podobno trgovino, sem to zelo hitro obžalovala.«
4) Četrti R se v obeh jezikih glasi: »Recikliraj«. Kar je za navadnega smrtnika znamenje naprednosti in grozovite ekološke ozaveščenosti, je za brezodpadkarje zgolj izhod v sili. A pozor! Vseh vrst materialov ne moremo enako reciklirati! Največji zlikovec je žal plastika. »Ljudje ne vedo, da se večina plastičnih vrečk sploh ne reciklira,« odkima Maja. »Ker to namreč ni rentabilno, jih odpeljejo naravnost v sežigalnico!« Drugače je denimo z jeklom, aluminijem, steklom in papirjem, ki se dobro reciklirajo in pri tem ohranijo dober del uporabne vrednosti.
5) Zadnji klin na tej kratki, a učinkoviti lestvici je »Rot« ali »Kompostiraj«. To je nasploh precej zapostavljeno vodilo. Preprosto povedano gre za reciklažo organskih snovi. Najbolj od vseh tako ali tako reciklira narava: organski odpadki se sčasoma razgradijo in hranilne snovi se vrnejo v prst. Na domačem kompostu pa nastaja temen humus, ki mu vrtnarji rečejo črno zlato.
