Verjetno je tudi to eden od vzrokov, da o tej temi kroži toliko neresnic in polresnic. Nekatere takšne ideje so postale že pravi miti, ki (žal) sooblikujejo tudi javno mnenje.
V nadaljevanju si bomo ogledali pet velikih mitov, ki nekako vladajo na tem področju. Žal se pogosto uporabljajo brez kritičnega razmisleka, pogosto tudi brez kakršnegakoli razumevanja avtorja, ki jih uporablja pri svojih razlagah.
1. Govorica telesa predstavlja 93 % komunikacije
Temelj tega mita je znamenita študija, ki jo je pred desetletji izvedel dr. Albert Mehabrian, profesor psihologije. Popularno se glasi nekako takole: 7 – 38 – 55. To v prevodu pomeni: "celotno sporočilo sprejmemo 7 % prek vsebine, tj. pomena besed, 38 % prek vokalizacije, tj. uporabe glasu (jakost, hitrost ...), 55 % pa prek govorice telesa".
Vendar pa Mehabrian v resnici nikoli ni trdil, da lahko gledamo film v nam nepoznanem jeziku, pri tem pa smo lahko brez skrbi, saj ga bomo kar 93-odstotno razumeli. Torej bomo samo poslušali igralce in spremljali njihovo govorico telesa, pa bo? To je seveda neumnost. Njegove raziskave so bile usmerjene v sporočila čustvenih stanj, konkretno, ali vam je nekaj všeč ali ne, in na podlagi katerih signalov se tako odločate. Neverbalni vidik dnevne komunikacije zato ne bo doprinesel 93 % k celotnemu sporočilu, temveč bo razkril predvsem subtilna čustva, motive in emocije, ki se skrivajo v ozadju. Ljudje namreč v veliki meri sodimo glede na emocionalno vsebino sporočila, in ne zgolj po intelektualni zasnovi sporočila.
2. Lažnivci se izogibajo očesnemu stiku
Verjetno gre za enega največjih mitov o lažnivcih in govorici telesa. Če kdo, potem imamo predvsem kot otroci težave pri vzdrževanju stika z očmi, če se zlažemo. Smo namreč vajeni, da vzdržujemo stik z očmi staršev ali skrbnikov, saj prav prek tega stika lažje razumemo njihova čustva. Tako že najmanjša sprememba okoli oči sporoča, da na primer nekaj ni v redu. Vendar pa se, prav tako kot otroci, zelo hitro naučimo vzdržati očesni stik, saj nas prav to vzdrževanje marsikdaj obvaruje pred kaznijo, ko starši pričakujejo umik v primeru, da lažemo. Posledica tega je, da večina "pravih" lažnivcev prav skozi očesni stik kompenzira svoje laži in dokazuje, da "res" ne lažejo. Pogosto ga zato vzdržuje celo predolgo.
3. Prekrižane roke na prsih pomenijo odpor
Prekrižane roke na prsih res lahko sporočajo odpor. Še posebno če nekdo takšen položaj zavzame takoj, ko ste vi nekaj močneje poudarili. Vendar takšen položaj rok lahko pomeni še marsikaj drugega. Na predavanjih ljudje v prvih vrstah pogosto prekrižajo roke, vsaj na začetku. Pred seboj preprosto nimajo nobene "zaščite", kot jo imajo denimo ljudje v drugi in preostalih vrstah. Podobno je tudi v hladnem prostoru. Ko nas zebe, se z objemanjem varujemo pred izgubo telesne temperature. Omenimo tudi dogodke, kjer so ljudje že počasi utrujeni in prekrižajo roke preprosto zato, da jim v miru počivajo v naročju.
4. Iz smeri pogleda lahko ugotovimo, ali človek laže
Gre za idejo, ki jo precej agresivno promovira nevrolingvistično programiranje. Skladno z njo poenostavljeno sledi, da pogled v desno kaže na laganje, pogled v levo pa na govorjenje resnice. Pred nekaj leti so prav na to temo na Univerzi v Edinburghu izvedli tri različne študije in proučevali, ali je kaj na tem ali ne. Rezultati so pokazali, da dejansko ne obstaja nekakšna globlja povezava med smerjo pogleda in tem, ali oseba laže ali ne.
Primernejše je, da med opazovanjem ugotovite "standardno" obnašanje ne glede na smeri pogleda, zato da boste pozneje lahko opazili pomembnejše odklone. V zvezi s tem omenimo še eno univerzitetno raziskavo. Na Univerzi v Buffalu (ZDA) so razvili računalniško vodeni detektor laži, ki meri gibanje oči in tempo mežikanj. Z njim uspejo prepoznati laži v kar 80 % primerov. Vse skupaj deluje zelo podobno, kot je bil predlog. Sistem najprej vzpostavi izhodišče s pomočjo "standardnih" gibov posameznika, nato pa na podlagi meritev odklonov od ugotovljenega standardnega obnašanja izračunava verjetnost, da je prišlo do laži.
5. Načrtna uporaba govorice telesa deluje umetno
To največkrat slišim pri ljudeh, ki želijo svoje obnašanje spremeniti, ne razumejo pa, da bodo morali spremeniti tudi svojo mentalno naravnanost. Ko začnemo vaditi in pregledovati njihove posnetke, pa se soočijo z občutkom, da počnejo nekaj, kar oni (še) niso. Vendar pa ne pozabimo, da gre zgolj za občutek, ki sčasoma mine. Pomislite, od česa živijo profesionalni igralci? Da, živijo od igranja občutij, ki jih od njih zahteva vloga. Ali dobri igralci delujejo umetno ali verodostojno?
Seveda je takšnih in podobnih "mitov" o govorici telesa še veliko, omenjenih pet pa zagotovo spada med največje. Srečno!
