Vse starejše mamice
V zadnjih dvajsetih letih se starost, ko se ženske odločijo za prvega otroka, strmo dviga. Včasih so rojevale takoj po srednji šoli ali še prej, torej med sedemnajstim in dvajsetim letom, zdaj pa se le redke ženske odločijo za otroka pred petindvajsetim ali celo tridesetim letom, posebej če so vmes še študirale. Nemalo je tudi takih, ki imajo otroke šele po petintridesetem letu.
A tudi po končanem študiju služb ni na pretek, če pa jo dobijo, se morajo ženske vsaj nekaj časa dokazovati in si graditi kariero. Tako se pogosto nočejo ali ne upajo odločiti za otroka, saj šele z dobro službo pride tudi možnost najema kreditov in tako ustvarjanja lastnega doma. Vse več parov je namreč prepričanih, da mora biti »najprej štalca, potem pa kravca« za razliko od nekdaj, ko se je nosečnost »zgodila«, potem pa se je nekako tudi našel prostor za mlado družino. Ta je bila morda tudi malce skromnejša kot današnja in za življenje ni ravno potrebovala trosobnega stanovanja ali kar hiše.
Veliko samskih
Težava je tudi v tem, da pari kasneje zaživijo skupaj, saj je življenje pri starših cenejše, odpadejo pa tudi vsakodnevna prilagajanja in skrb za skupno gospodinjstvo. Poleg tega je v teh časih veliko ljudi tudi do tridesetega leta ali še dlje samskih, ker pač ne najdejo sorodne duše ali pa se zanjo niso pripravljeni dovolj potruditi. Raje uživajo v samskem življenju in skušajo izkoristiti vsak trenutek za svoje hobije in prosti čas. Odrekanje za drugega pač ni vodilo današnjega časa.
Življenjske zgodbe samskih mamic, ki se leta borijo za preživnino, pa tudi niso ravno spodbuden podatek, ki bi pripomogel k odločitvi za otroka, sploh če vemo, da razpade skoraj vsaka druga zveza. Ženske se bojijo, da bodo ostale same, in tudi zato je odločitev za otroka še toliko težja.
Prednosti in slabosti vsakega obdobja
Starševstvo v vseh obdobjih prinaša tako prednosti kot slabosti. Če se mlad par sooči s starševstvom, je to velika preizkušnja njune zveze, a če ta uspe premagati vse viharje, je prednost mladih staršev v tem, da so otroci veliki (in samostojni) takrat, ko sta onadva še razmeroma mlada, zato se lahko ponovno posvetita drug drugemu in svojim hobijem, pa tudi potrebe in želje otrok lažje razumeta, saj njuna mladost ni tako zelo oddaljena.
Po drugi strani pa starši, ki se odločijo za otroke relativno pozno, pred tem izživijo svoje želje in v starševstvo vstopajo praviloma bolj zreli, z več znanja in izkušenj. Hkrati imajo že izoblikovano kariero in lahko otrokom včasih namenijo več kakovostnega časa.
Konec koncev pa so leta še najmanj pomembna. Poglavitnega pomena je, da se za otroka odločita oba starša in da sprejmeta posledice te odločitve. Da se trudita po najboljših močeh in da skušata otroka vzgojiti v zrelo in odgovorno bitje, ki bo čutilo, da je zaželeno in ljubljeno, ne glede na to, koliko so stari njegovi starši.
