Vedno bosta obstajali dve vrsti ljudi - tisti, ki v službi izgorevajo in ponavadi prevzemajo odgovornost za vse napake pri delu, in oni, ki ne naredijo praktično ničesar, pa so kljub temu v službi bolj zaščiteni kot beli medvedi. Teh ljudi ponavadi ne skrbi niti, kadar direktorji odpuščajo.
Delo, kakovost in učinkovitost so v službi velikokrat tudi zasluga nedelavca in ne tistega, ki je delo zares opravil. Direktorji to tolerirajo in velikokrat zamižijo na eno oko ob dejstvu, da lenobe ničesar ne doprinesejo h kolektivu. Pretvarjajo se celo, da ne opazijo, da so nedelavci spet zamudili v službo in da med delovnim časom niso naredili praktično ničesar.
Po pravilu so nedelavci v službi tudi bolj zaščiteni od marljivih delavcev, saj imajo ponavadi krhko zdravje, družinske težave ter slabo finančno stanje, ki jih je prisililo v to, da hodijo v dve službi ter so posledično tudi manj predani delu.
In kaj o tem menijo strokovnjaki?
"Seveda moramo v službi sočustvovati z drugimi, vendar pa tega nihče ne bi smeli zlorabljati," trdijo strokovnjaki in dodajajo, da se moramo zavedati, da pomoč sodelavcem ponavadi ponudijo delavci, ki imajo tudi sami določene težave, a o tem pač ne govorijo. Navajeni so, da molčijo in delajo, medtem ko lenobe izkoriščajo vsako malenkost, da opravičijo svoj izostanek iz službe in nedelo.
Direktorji se s takšnimi posamezniki ne ukvarjajo, ker jih zanima le končni rezultat, zato malokdo ve, da je za uspeh zaslužen ravno nek točno določen delavec. "To je izjemno slabo sporočilo celotni družbi, saj se na koncu izkaže, da je boljše biti len, nesposoben in neodgovoren," še pravijo strokovnjaki.
