Medtem ko demokratski sistemi običajno potrebujejo več mesecev, če ne let, da uveljavijo spremembe v zakonodaji, se nekaterim zdi sporno, da je po terorističnem napadu v Parizu v petek, 13. novembra, minilo le nekaj dni, preden so poštene državljane zadeli dodatni zakoni o nadzoru.
»Zaradi številnih nepooblaščenih razkritij informacij in pregovarjanj v zvezi z vlogo vlade pri odkrivanju teroristov, so bili sprejeti določeni ukrepi, ki naša prizadevanja otežujejo.« - John Brennan, direktor Centralne obveščevalne agencije
Prepoved šifrirane komunikacije
Robertu S. Littu, odvetniku obveščevalne skupnosti, je ušlo elektronsko sporočilo. V njem je avgusta jasno orisal nekaj, čemur teoretiki zarote pravijo načrt, češ da prepoved šifrirane komunikacije nima zadostne podpore in da bi se to s terorističnim napadom kaj lahko spremenilo. Le nekaj mesecev pozneje se je v Parizu zgodil teroristični napad. Samo par ur je bilo potrebnih, da so se v novicah znašle vesti, ki so s prstom kazale na šifrirane komunikacije. Tudi direktor Centralne obveščevalne agencije John Brennan na podlagi terorističnih napadov poziva k neomejenemu vladnemu nadzoru vseh komunikacij. »Zaradi številnih nepooblaščenih razkritij informacij in pregovarjanj v zvezi z vlogo vlade pri odkrivanju teroristov, so bili sprejeti določeni ukrepi, ki naša prizadevanja otežujejo,« je dejal in dodal, da imajo ljudje očitno »napačno predstavo o delovanju obveščevalnih služb«. Dejstvo je, da je več ameriških sodišč zaključilo, da je množični nadzor nezakonit. Iz povedanega je tako mogoče razbrati, da direktor Centralne obveščevalne agencije obžaluje, da obveščevalne službe ne morejo delovati neodvisno od zakonskih določil. Tudi v Veliki Britaniji po napadu v Parizu skušajo okrepiti nadzor – policisti bi lahko spremljali, katere spletne strani obiskujejo državljani.
Novi zakoni
Takšne namere so bob ob steno, menijo nekateri. Preden se je zgodil teroristični napad v Parizu – pol leta prej –, je francoska vlada sprejela (kontroverzni) nov zakon o povečanih pristojnostih pri nadzorovanju državljanov. Tako so brez sodnega naloga lahko začeli spremljati mobilne telefone in elektronsko pošto ljudi, za katere so sumili, da so tako ali drugače povezani s terorizmom. Ponudniki interneta so nadalje morali začeti nameščati tako imenovane »črne skrinjice«, v katerih se zbira zgodovina iskanja milijonov ljudi, po njej pa brskajo obveščevalne službe. Vlada lahko v izrednih primerih razpostavi posebne naprave, ki sledijo vsem mobilnim telefonom na nekem območju. Te naprave se izdajajo za oddajnike, le da prestregajo in beležijo podatke z mobilnih telefonov znotraj njihovega dosega, obenem pa beležijo gibanje ljudi, ki te telefone nosijo. Zakon jim končno omogoča tudi, da vdrejo v domove domnevnih teroristov, namestijo prisluškovalne naprave in videokamere ter namestijo sledilno programsko opremo na njihove računalnike.
