Tisti pravi si prizadevajo za pse, ki veljajo za ene najbolj vsestranskih, vendar človek pač ne začne vzrejati kar tako. Če odmislimo tiste, ki si z vzrejo zgolj polnijo denarnice, potem brez ljubezni do psov ne gre. Anže Mihelič ne prihaja iz družine, ki bi ji že od nekdaj družbo delali pasji spremljevalci. »Ko je želja dovolj močna in je čas na tvoji strani, prav tako odgovornost in odločnost, tedaj se lahko zgodi marsikaj,« pravi Belokranjec. Tako je bilo tudi pri njem. Prvega psa si je omislil pred približno desetimi leti, ni bil nemški ovčar, a mu je že razkril pot, ki jo je želel ubrati. Njegovo življenje se je spremenilo za vedno.
Ni vse zlato ..., je pa skoraj vse
Anže, ki je šele zakorakal v tretje desetletje svojega življenja, ne skriva, da lastništvo psa ne prinaša le dobrega. »Pes ni človek in kot tak v človeška življenja prinaša nekatere omejitve, mimo katerih ne moremo iti, in to je treba priznati. Vsekakor pa so težave, povezane z lastništvom psa, skoraj nevidne, v primerjavi z vsem dobrim, kar pes prinese v naša življenja,« pove in pristavi, da psi njegovega življenja niso le spremenili na bolje, temveč ga tudi oplemenitili.
Razlike znotraj pasme
Po navadi se ljudje po tehtnem premisleku odločijo za pasmo, ki jim najbolj ustreza. Če se pasma njihovim predstavam ne izneveri, gre pričakovati, da bodo v prihodnje medse sprejeli še kakšnega njenega predstavnika. Anže, kot pravi, ni zvest samo zato, da bi tako deloval navzven. »Sem racionalen in na vsako lastnost psa skušam gledati objektivno – tako na zdravje kot tudi na psihično in fizično sposobnost psa delovati v sodobnem človekovem okolju. Zato moj prvi pes ni bil nemški ovčar. Niti drugi. Za nemškega ovčarja sem se odločil precej pozneje, tedaj ko sem že pridobil določene izkušnje, v mislih idealiziral neko podobo psa in vedel, kaj od psa v svojem življenju pričakujem. Nemški ovčar – delovna linija, s katero imam jaz več izkušenj – deluje skoraj idealen pes. Je dovolj stabilen in samozavesten, da prenaša vodnikove napake in se znajde v kateremkoli novem okolju, je izrazito inteligenten in kot tak zna sam presoditi različne situacije, v katerih je z nami, je nagonsko močan, kar nam omogoča lahko vodenje v kritičnih situacijah in seveda – že pregovorno – je izjemno učljiv. Je pasma, ki je uporabna skoraj za vsako delo.«
Več informacij najdete na tej povezavi.
Na tem mestu velja povedati nekaj več linijah, kar je razložil Anže: »Ko začnemo govoriti o razlikah med linijami, najprej pomislimo na razliko med delovno in razstavno linijo. Liniji se razlikujeta predvsem po vzrejnih ciljih. Primarni vzrejni cilj razstavne linije je vzrediti čim bolj standardu podobnega psa, vzrejni cilj delovne linije pa so izražene delovne lastnosti in anatomska prilagojenost delu. Približevanje videza standardu je v svetu delovnih nemških ovčarjev marginalnega pomena. Tako sta liniji lahko anatomsko in karakterno precej različni, najbolj opazna pa je seveda razlika v barvi in splošni podobi. Nepoznavalsko oko ti dve liniji velikokrat ne povezuje v isto pasmo. Kljub temu sta obe liniji ista pasma, ocenjuje se ju po istem standardu, za vzrejo morajo biti izpolnjeni enaki pogoji.«
Pripadnost brez primere
Nemški ovčar na lestvicah priljubljenosti vedno kotira visoko, a ti psi kot statusni simboli pogosto končajo v pesjakih ali na verigah. Ni malo tistih, ki menijo, da tja spadajo, toda Anžetove izkušnje pravijo drugače. Kot pravi, se nemški ovčar zaradi izjemne pripadnosti »svojemu človeku« najbolj počuti v stanovanju ali hiši, kjer je lahko v njegovi neposredni bližini: »Izolacija od družine lahko negativno vpliva na psa in tako nikoli ne boste spoznali njegovega resničnega karakterja, prav tako iz njega nikoli ne morete potegniti vsega, kar ponuja.« Da iz dolgčasa ne postane uničevalen, je nujna zaposlitev, takšna ali drugačna. »Karakterno so eni najbolj prilagodljivih in eni najbolj vodljivih psov,« meni Anže in dodaja, da je s tega vidika nemški ovčar primeren za širok spekter vodnikov, seveda upoštevaje velikost in težo, sploh samcev.
»Pes mora torej biti zmožen opravljati svojo funkcijo, kar je v primeru nemških ovčarjev marsikaj.« - Anže Mihelič
Kakšen bi moral biti
»Začetki ovčarjev gredo v ovčarske vode,« pripomni Anže, »a le še redki opravljajo to funkcijo.« »Vsaka pasma ima svoj začetek, svoj razvoj in svoj presežek,« nadaljuje. Meni, da se lahko bojimo prihodnosti, ko se bo nemški ovčar »pretipiziral« zaradi določenih idealov videza. Kakšen bi torej moral biti nemški ovčar? »Zdrav!« izstreli Anže. »Pogledi na pasmo so različni in kot taki niso pomembni, dokler ne škodujejo psu,« doda sogovornik. Pes mora torej biti zmožen opravljati svojo funkcijo, kar je v primeru nemških ovčarjev marsikaj. Tega se drži tudi pri vzreji – anatomska dovršenost in kognitivna zmožnost za delo, da je pes funkcionalen, in ne le lep. Zato je za parjenje pripravljen narediti tudi več tisoč kilometrov.
Vprašanje zdravja
Nemških ovčarjev se sicer drži sloves, da niso najboljšega zdravja, a Anže poudarja, da je zdravstvena podoba pasem nemalokrat lahko izkrivljena. Pomembno je namreč dejstvo, da ima neprimerljivo več nemških ovčarjev slikane kolke, komolce in hrbtenice kot pa katerakoli druga pasma – slikanje za displazijo denimo je obvezno za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Bolj podvržena raznim obolenjem se pasma zdi le zato, ker je ena od najbolj priljubljenih in posledično zelo številčna. Za zdravega psa se je torej treba obrniti na odgovornega vzreditelja.
V spodnjem videoposnetku si lahko ogledate prikupne mladičke iz prvega legla.