Novice Svet24

Francoska prestolnica leta 1876. Petindvajsetletna Blanche Monnier je bila tipična predstavnica krogov, v katerih se je gibala. Kot marsikatera druga mlada ženska se je trudila pritegniti snubca, preden bi bilo prepozno. Dokler se ni zaljubila v starejšega odvetnika brez prebite pare, ki pa ni bil pogodu njeni aristokratski materi. Vseeno je bila odločena, da se z njim poroči. Dokler ni nekega dne preprosto izginila – nihče je ni več videl v javnosti. Njena mati in brat sta se odela v črno ter živela naprej. A to je bila le pretveza.

Twitter

Gospa Monnier je zaradi bolezni kmalu po aretaciji umrla.

23. maja leta 1901 je v pariški urad državnega tožilca prispelo anonimno pismo. V njem je pisalo, da je v hiši gospe Monnier v Poitiersu zaklenjena sestradana ženska, ki že petindvajset let živi v lastni umazaniji. Sledila je hišna preiskava, čeprav je bil ugled družine Monnier neoporečen. Skupina policistov je vdrla v hišo in preiskala prostore, v zgornjem nadstropju pa odkrila loputo, ki je vodila eno etažo višje. Ko so odstranili ključavnico in odprli loputo, je iz zatemnjenega prostora zavel gnusen smrad. Ko so se povzpeli v zatohlo sobo, so ugledali podhranjeno žensko, ki se je pred njimi skrivala na postelji. Na njej so bili ostanki hrane in iztrebkov, vanje pa je zrla skozi soj svetlobe, za katero je bila prikrajšana neverjetnih petindvajset let. Blanche, ki je tehtala le petindvajset kilogramov, je bila ravno toliko let zapornica v svojem domu. V tem času ni videla ne svetlobe ne drugega človeka. Pretresljivo odkritje je opisala priča: »Nesrečnica je ležala na gnijoči slami. Povsod okoli nje je bila skorja, ki je nastala iz iztrebkov, kosov mesa, zelenjave, rib in plesnivega kruha. Na njenem ležišču ni manjkalo žuželk. Zraka ni bilo mogoče dihati, zato smo se po hitrem postopku pobrali.«

»Nesrečnica je ležala na gnijoči slami. Povsod okoli nje je bila skorja, ki je nastala iz iztrebkov, kosov mesa, zelenjave, rib in plesnivega kruha. Na njenem ležišču ni manjkalo žuželk. Zraka ni bilo mogoče dihati, zato smo se po hitrem postopku pobrali.«

Gospa Monnier, ki je od Komiteja za dobra dela prejela nagrado za njen velikodušni doprinos k blagostanju mesta, je bila nemudoma aretirana. Petnajst dni pozneje je po priznanju grozljive ugrabitve umrla v zaporu. Kot se je izkazalo, je hči zaklenila v majhno sobo, da bi se odpovedala obubožanemu odvetniku. Petindvajset let je Blanche živela le od ostankov maminih obrokov, njena kazen pa se je nadaljevala tudi po smrti njene ljubezni leta 1885. Njenemu bratu Marcelu so sodili kot sostorilcu; obsodili so ga na petnajstmesečno zaporno kazen. Pozneje je bil oproščen, ker je trdil, da bi lahko Blanche kadarkoli odšla, a je odklonila. Na grozo zbranih na sodišču je svoboden odšel. Blanche Monnier je leta 1913 umrla v sanatoriju v Boisu. Od ujetništva si ni nikdar opomogla.