Ignac Habjanič, 65-letni upokojenec s Ptuja, ima za mnoge nevsakdanji hobi. Kaj hobi, s prostovoljstvom je tako zaseden, da v šali še vedno pravi, da je vsak dan zaposlen štiri ure.
V SPODNJEM PODRAVJU
»Morda kdo pomisli, da sem malo omejen, saj zamaške zbiram na svoje stroške, samo za druge oziroma predvsem bolne, prizadete ali prikrajšane otroke, ki jim lahko z odkupom zamaškov polepšamo življenje. Zamaške namreč s svojim avtomobilom zbiram na območju celotnega Spodnjega Podravja. Občasno tudi sam kupujem vreče, v katere jih spravljam,« je pojasnil Habjanič, ki vsak dan obiskuje nakupovalna središča, gostilne, šole, vrtce in druge ustanove, v katerih zbirajo zamaške. Od leta 2011, ko je začel tovrstno nepridobitno dejavnost, si je, kot pravi, že ustvaril nekakšno mrežo, zato ga ljudje, ki želijo pomagati, tudi kličejo, kam lahko pride po zamaške.
»UVEDLA« GA JE NEČAKOVA HČERKA
»Bil sem zaposlen v proizvodnem podjetju in lahko se 'zahvalim' nečakovi hčerki, ki je vsak dan želela v vrtec nesti zamaške. Hotel sem ji ustreči in sem po mestu nastavil plastične posode, v katere jih je bilo mogoče odlagati. Zadeva se je uveljavila, pozneje pa sem začel hoditi od gostilne do gostilne, kjer so nekateri pozdravljali moj namen. In s tem nadaljujem. Dodal sem šole, vrtce. V štirih letih mi je uspelo zbrati približno 20 ton zamaškov,« pravi Habjanič, ki ljudem pomaga prek humanitarnega društva v Ljubljani, čeprav z njegovim delovanjem ni zadovoljen. Razmišlja, da bi društvo registriral na Ptuju, a se boji, da bi čez nekaj časa imel preveč dela in ostal sam.
POMAGA MU SOPROGA
»Goro« zamaškov zdaj zbira v skladišču Slovenskih železnic, ki so mu »prisluhnile« in mu na Ptuju dale v uporabo del svojih prostorov. Ti zamaški so namenjeni štiriletni deklici iz bližnjega Destrnika, ki ima cerebralno paralizo. Izkupiček bi ji pomagal pri plačilu terapij. »Zanjo smo zamaške odpeljali že dvakrat; približno 6700 kilogramov. V skladišču pa jih imamo še okoli 5000 kilogramov,« poudarja Habjanič in dodaja, da je v teh letih pomagal že trem ljudem, ki so potrebovali pomoč v obliki zbiranja zamaškov. Nekatere je spoznal tudi osebno.
Zamaške odvažajo v Žerjav na Koroškem, v podjetje, ki se ukvarja z reciklažo. Na vprašanje, ali je zbiranje zamaškov donosen posel, sogovornik odgovori, da je cena za tono zamaškov (zamašek plastenke mineralne vode tehta 20,4 grama, op. p.) 260 evrov. »Tono mi uspe zbrati v enem mesecu,« pove Habjanič. Z denarjem od prodaje nima opravka, saj ga podjetje, ki odkupi zamaške, nakaže neposredno tistemu, za katerega jih zbirajo. »Moje plačilo, pa še to občasno, je zahvala,« dodaja Habjanič, ki mu stoji ob strani tudi soproga. Na začetku je sicer še imela dvome, pravi, a je pozneje spremenila mišljenje. »Če ne bi imel njene pomoči, bi težko zbral tolikšne količine odpadkov,« je iskren sogovornik, ki je večjim lokalnim podjetjem poslal 25 »vljudnostnih« prošenj z njihovimi logotipi, ki jih je izdelal iz zamaškov, a mu niso prisluhnili.
