To še posebej drži, ko je govor o kopenskih mesojedcih in morskemu življu. »Odrasli posamezniki predstavljajo 'reproduktivni kapital' populacije,« je dejal Boris Worm, biolog z univerze Dalhouise. »Trošenje kapitala je tvegano. Še posebej, če gre za dolgožive organizme, ki pozno dozorijo.« Nedavna raziskava je nadaljevanje prizadevanj Thomasa Reimchena z univerzev Victorii, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v kanadski divjini proučeval odnose med plenilci in njihovim plenom. Tako je dognal, da se plenilci v tamkajšnjih jezerih osredotočajo predvsem na mladoletne predstavnike, za razmnoževanje primernih odraslih pa uplenijo zgolj pet odstotkov na leto. Ko je to primerjal s komercialnim ribolovom, je bila slika povsem drugačna. Tako je začel zbirati podatke sorodnih raziskav. V nekaterih primerih – takšni so denimo kopenski rastlinojedci –, ljudje pokončajo približno toliko odraslih predstavnikov, kolikor jih drugi plenilci. Drugače pa je s kopenskimi mesojedci. Teh ljudje pokončamo kar devetkrat več kot pa drugi plenilci. Situacija pa je še bolj dramatična v oceanih. Morski plenilci na leto pokončajo približno en odstotek odrasle biomase, ljudje v povprečju 14 odstotkov. V določenih ekstremnih primerih pa kar 80 odstotkov več.
Lov in ribolov ne predstavljata pretiranega tveganja, tehnologija pa omogoča skladiščenje večje količine plena, kot pa ga je potrebnega.
Posledice ribolova
Ljudje odrasle živali plenimo iz različnih razlogov. Te za vloženi trud nudijo največ, pri morskem življu pa v teoriji ta praksa omogoča, da odraščajoči predstavniki lažje pridejo do hrane in tako sčasoma postanejo plen. Vendar pa takšno ravnanje ni brez posledic, sploh pri ribah. Velike, starejše ribe imajo praviloma najštevilčnejši naraščaj. Če te ribe odstranimo, omejimo reproduktivne zmožnosti neke populacije, vplivamo pa lahko tudi na evolucijo same vrste. Trske, na primer, lahko živijo več kot dve desetletji, razmnoževati pa se začnejo pri starosti okoli šest let. Zaradi pritiska ribolova pa se po novem množijo že pri starosti štirih in pol let, zaradi česar imajo manj potomcev.
Prednosti tehnologije
Človek je superplenilec postal s tehnologijo, s katero smo se izognili določenim vidikom odnosa med plenilcem in plenom. Lov in ribolov ne predstavljata pretiranega tveganja, tehnologija pa nadalje omogoča skladiščenje večje količine plena, kot pa ga je potrebnega. V naravnih sistemih nadalje populacija plena vzdržuje tisto plenilcev. Ljudje pa lahko preživimo tudi s pomočjo kmetijstva, določene vrste pa so nam pri pobijanju še posebej ljube, čeprav jih ne ubijamo za hrano.
