Vendar pa otoku ni bilo namenjeno, da postane še en zaznamek v seznamih atrakcij željnih turistov. Otok lutk je namreč posvečen duši deklice, katere življenje se je končalo veliko prezgodaj.
Otok lutk (Isla de las Munecas) je dom stotinam zloveščih, iznakaženih lutk. Njihove okončine, glavice z izvotljenimi očesi in načeta telesa krasijo drevesa, ograje in večino tamkajšnjih površin. Grozljive so že v soju dnevne svetlobe, njihova groza pa zadobi povsem novo dimenzijo, ko se nad otok spusti mrak.
Zaščita pred zlom
Nikakor ni presenetljivo, da je bila povod za podobo otoka tragedija. Zgodba pravi, da je Don Julian Santana, edini prebivalec otoka, pred približno petdesetimi leti v kanalu odkril truplo utopljenega otoka. Njena smrt naj bi ga začela preganjati – ko je po tistem po kanalu priplavala še lutka, jo je obesil na drevo, da bi pomiril duh preminule deklice in zaščitil otok pred silami zla. A ena lutka očitno ni bila dovolj, da bi Santana našel dušni mir. Kadarkoli je v kanalu zagledal lutko ali pa zgolj del nje, jo je potegnil iz vode, nato pa jo obesil nekje na otoku. A plavajočih lutk preprosto ni bilo dovolj. Tako je ob redkih priložnostih, ko je zapustil svoje domovanje, začel po smeteh brskati za lutkami, na starost pa je zanje celo začel ponujati doma vzgojeno sadje.
Srhljivo nadaljevanje
To pa ni edina zgodba, povezana z nenavadnim otokom. Kot pravi ena, naj bi se Santani preprosto zmešalo, saj naj bi bil prepričan, da iz kanala rešuje otroke in ne zgolj lutke. Poskušal naj bi jih celo oživljati. Vendar pa Santanini sorodniki, ki danes upravljajo z otokom, pravijo, da je bil prepričan, da na otoku straši duh mrtve deklice. Zakaj je verjel, da jo lahko pomiri z lutkami in z njimi zameji zlo, je vedel le on. Kakorkoli že, zgodba je dobila izredno morbidno nadaljevanje. Don Julian se je namreč leta 2001 utopil v istem kanalu, iz katerega je potegnil truplo deklice. Bolj vraževerni so prepričani, da so se proti nesrečniku zarotile lutke, v katerih so zatočišče našli nemirni duhovi. Tisti stvarnejši so njegovo smrt označili za nesrečo. Sedaj so, kot kaže, lutke tiste, ki so prevzele skrbništvo nad otokom.
Naval turistov
Čeprav otok začasa Santaninega življenja ni bil deležen pretirane pozornosti turistov, se je to od takrat korenito spremenilo. In čeprav otok ni med najbolj dostopnimi, se zdi, da je sprehod med grozljivimi lutkami izkušnja brez para. Večino lutk, če ne že vse, so se iz takšnih in drugačnih razlogov znebili nekdanji lastniki. Okončine in telesa brez glav skupaj s celimi lutkami visijo z dreves. Nekatere prekriva plesen, druge so ostale brez las. V njih domujejo pajki in drugi insekti. Četudi gre verjeti, da je bilo Santanino početje povsem nedolžno, je pokopališče, ki ga je ustvaril, brez dvoma srhljivo. Prazne oči na vsakem koraku sledijo obiskovalcem malega otoka, ki je v resnici plavajoči vrt, številne pa slišijo, kako jim šepetajo. Raj za tiste, ki občudujejo bolj izkrivljeno plat turizma.
