Pod kontroverzno odkritje fosilov sta se podpisala arheologa Sherif El Morsi, ki na območju deluje že več kot dve desetletji, in njegov sodelavec Antoine Gigal. Tako je teorija, da so se piramide in druge tamkajšnje stvaritve nekoč nahajale pod morjem, znova dobila krila.
Eden prvih, ki se je zares posvetil teoriji, da so egipčanska čudesa veliko starejša, kot pa sicer velja, je bil dr. Robert M. Schloch. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je izpostavil, da Velika sfinga v resnici šteje tisoč let več, kot pa ji pripisujemo. Do tega zaključka je prišel na podlagi vzorcev erozije na več megalitih tistega območja. Dejal je celo, da je prepričan, da je bilo celotna planota Giza na neki točki v zgodovino pod vodo.
Na območju so odkrili sledove erozije in fosile.
Podobno misli tudi Sherif El Morsi, ki pravi, da je omenjena planota bila poplavljena. Teorij je več. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je fosile morskih ježkov razkrila erozija in da je fosilizirano bitje v resnici bilo del prvotnega apnenca, ki je nastal pred tridesetimi milijoni let. Vendar pa El Morsi meni, da je bitje okamenelo relativno nedavno glede na skoraj popolno ohranjenost in bližine lagune, ki naj bi nekoč bila v templju Menkaure. Poplave naj bi bile znatne, petinsedemdeset metrov nad trenutno morsko gladino. El Morsi je nadalje prepričan o dokazih na spomenikih in gradnikih, da je v preteklosti na območju celo prihajalo do plimovanja – razlika med plimo in oseko naj bi znašala približno dva metra. Zato naj bi po njegovem mnenju sfinga in velika piramida kazali znake erozije. Vendar pa umestitev poplave na časovno premico ni mačji kašelj, saj razlike v morski gladini v zadnjih 140.000 letih znašajo več kot sto dvajset metrov.