Sodobnemu človeku se dandanes v življenju ponudi več priložnosti za ljubezen kot kadar koli prej, a redkokatera teh priložnosti preživi. Po navadi tako imenovano nesrečo v ljubezni pripisujemo nesojenim partnerjem ali neki višji sili, stvarem, ki jih ne moremo nadzorovati, iskricam, ki niso preskočile, in podobnemu. Pravimo, da bolj kot kadar koli prej vemo, kaj hočemo in česa ne, in smo zato toliko bolj izbirčni. Vsa pretekla razmerja so še preglasen opomin, kako se lahko opečemo, zato iščemo zagotovila, ki jih seveda redko dobimo. Prej kot to najdemo tisoč in en razlog, zakaj se tudi tokrat ne bo izšlo. Zakaj bomo tudi tokrat potegnili kratko in spoznali tisto grdo plat ljubezni. Čeprav smo zavestno prepričani, da vse to počnemo v svoje dobro in da gre pravzaprav za samoohranitveno taktiko, so psihologi prepričani, da je vse to lastna sabotaža. Za svojo nesrečo v ljubezni smo torej krivi sami. In če jo želimo premagati, je edino prav, da spoznamo, kaj je tisto, kar nas pri tem najbolj straši, in zakaj. Razlogov za strah je veliko, v pogovorih s svojimi pacienti pa so strokovnjaki izluščili najpogostejših sedem.
Zaradi ljubezni smo ranljivi
Vsako novo razmerje, v katerega se podamo, je neznano področje. In neznanega se ljudje že po naravi bojimo, saj ga ne moremo nadzirati, predvidevati in usmerjati. Podati se v neznano pomeni za nas veliko tveganje, kar seveda sproži občutek ogroženosti. Predati se novi ljubezni torej pomeni tvegati. Pomeni močno zaupati nekomu drugemu, dovoliti, da vpliva na nas. Zaradi vsega tega smo veliko bolj izpostavljeni in ranljivi, torej so naši obrambni mehanizmi veliko bolj na udaru. Bolj ko se torej predamo, bolj se rušijo vsi tisti stari vzorci in občutki, ki so nas vse do zdaj ohranjali varne. In bolj ko se rušijo, bolj se čutimo izpostavljene nevarnosti in ogroženi. Bolj ko torej ljubimo, večja je možnost, da bomo prizadeti. Vsaj tako smo prepričani, in zato nas tako zelo začne dušiti, ko čutimo, da se ljubezen počasi plazi v nas, in jo hitro odrinemo od sebe.
