Težava je v tem, da niti razum uporabnikov, kaj šele zakonske norme, ne držijo tempa, ki ga narekujejo nove tehnologije, ki poleg vsakdanjega življenja uporabnikov krepko spreminjajo tudi pravno pokrajino. Zdaj lahko na primer skoraj vsak javno objavi kakšno opravljivo »novico« o kakšni bolj ali manj znani osebi ali pa s preprostim ukazom »retweet« izvede dejanje, ki ga je pravno mogoče razumeti na primer kot kaznivo dejanje razžalitve sodišča ali kaj podobnega.
Facebook in Twitter kot podaljšek gostilniškega čveka
Ljudje do pojava interneta, še najbolj pa socialnih omrežij, kot sta Facebook, Twitter, pa tudi možnosti bloganja niso imeli niti možnosti niti orodij, da bi lahko javno objavljali svoja »razmišljanja« o določenih temah. S temi orodji pa smo vsi postali publicisti.
Težava je v tem, da moramo kot slednji upoštevati enake zakonske norme kot uredniki »pravih« časopisov, revij in podobnih publikacij. Prizadeta oseba lahko po istih uzancah toži tako »komercialnega« kot »zasebnega« založnika, pa čeprav bi prvi že zaradi svojega delovnega mesta moral vedeti, kaj lahko in česa ne, pri drugem pa gre za zasebna razmišljanja. O Facebooku in Twitterju razmišljamo kot o nekakšnem podaljšku gostilniškega čveka, ne pa kot o nečem, kar lahko vidi širša javnost in kar bi lahko imelo za posledico celo kakšno tožbo za razžalitev ali obrekovanje. Gostilniških šal je konec, takoj ko se razidemo, komentarji na Twitterju pa ostanejo in se lahko celo razširijo, če se ljudem zdijo zanimivi in jih čivknejo naprej.
Poleg tega sta Twitter in Facebook dosegljiva prek mobilnih naprav, tako da je objavljanje mogoče od vsepovsod, ne le takrat, ko sedimo pred računalnikom. To pa lahko ima za posledico objave, ki nastanejo brez ustreznega razmisleka o tem, kaj lahko takšna izjava povzroči. Ljudje lahko tvitajo med razpravo o neki stvari, pri čemer pa ne preverijo resničnosti izjav, saj za to nimajo časa – če bi se umaknili in šli preverjat, ali je nekaj res, bi zamudili ostanek razprave. Prav to je verjetno tudi razlog za nebulozne tvite nekaterih naših politikov.
Za nekoga huda žalitev, za drugega le črni humor
In ker velja, da nepoznavanje zakona ne pomeni, da za dejanja ne odgovarjamo, lahko nepremišljenost precej drago plačamo.
A ker pri nas zakonodaja še manj sledi novim tehnologijam kot v nekaterih drugih državah, je za zdaj možnost, da bi vas kdo »stisnil«, dokaj majhna. Težava je namreč v tem, da je zelo težko definirati, kaj je primer svobode govora in izražanja mišljenja, kaj pa kaznivo dejanje. V Evropi, pa tudi drugod po svetu, se sicer trudimo, da bi zadeve nekako definirali, a so uspehi bolj majavi. Gre namreč za dokaj pristranske zadeve. Kar je za nekoga huda žalitev ali obrekovanje, je lahko za nekoga drugega le črni humor.
Pri tem velika vloga leži na tožilcih in je tudi njim prepuščeno, ali bodo neki primer preganjali ali ne. Seveda obstajajo primeri, kjer dvomov ni ali pa se zdi, da jih ni. Če nekdo socialna omrežja izkorišča za to, da bo na primer organiziral nerede, javno pozival k nasilju ali kaj podobnega, potem seveda dvomov ni. Če pa nekdo na primer prek Twitterja nekomu pošlje sporočilo, da ga bo pretepel ali celo ubil, je to mogoče jemati kot resno grožnjo in kaznivo dejanje, ni pa čisto nujno. Vse je odvisno od konteksta – včasih lahko nekomu tudi v šali rečemo, da ga bomo na gobec, pa tega ne mislimo, resnost namena pa se nam odraža na obrazu in v gestah, tako da tisti, ki mu je »grožnja« namenjena, ve, da ne gre zares. Teh gest pa prek Twitterja ali Facebooka, razen prek smeškotov, ne vidimo in tako lahko šala postane težava.
Internet nam omogoča, da smo vsi lahko »novinarji«. Težava je v tem, da je novinarsko delo daleč od »napiši, kar hočeš«. Obstajajo pravila, ki se jih je treba držati. Obstajajo na primer podatki, ki se jih ne sme objavljati – imena mladoletnih oseb, imena oseb, žrtev spolnega nasilja in še kaj bi se našlo. Urednikom medijev in »pravim« novinarjem mora biti to jasno, »slehernikom« pa včasih ni.
Pravna stroka je na področju nepremišljenih objav dokaj previdna. Težava je v tem, da je za obrekovanje mogoče okvalificirati marsikaj in vsak tvit ali objava je lahko predmet posebne tožbe, kar pomeni, da se lahko zadeva razpase do obisti. Poleg tega je vprašanje, kako opredeliti tako imenovane retvite ali reposte, torej posredovanja nečesa, kar je napisal ali rekel nekdo drug. Ali je objava »Janez je bedak!« enaka kot objava »Peter je rekel, da je Janez bedak!«? Je objava na spletu tu enaka kot javno izražanje mnenja?
Kje so meje?
Težava je tudi v tem, da zlasti mladi včasih ne poznajo meje med zabavo in nečim, kar jim lahko prinese precejšnje težave. Včasih smo se zafrkavali le po telefonu, zdaj pa je tovrstnih komunikacijskih kanalov več, pa tudi tematika se je spremenila. V Rotterdamu se je neki 14-letni deklici zdelo zabavno, če na Twitterju objavi, da ji je ime Ibrahim, da je iz Afganistana, da je član Al Kaide in da bo družbi American Airlines naredil »nekaj velikega«. American Airlines je grožnjo vzel zelo resno in v odgovoru zapisal, da je grožnjo poslal FBI-ju. Deklico je zajela panika in je povedala, kdo je, a jo je policija kljub temu aretirala.
Na spletni strani safe.si smo našli tudi zapis iz aprila letos, da so se »… na Facebooku razširile skupine, kjer so objavljali fotografije mladih deklet iz Slovenije, BiH, Srbije in Hrvaške, na katerih so bile pomanjkljivo ali izzivalno oblečene in v zapeljivih pozah. Skupine so imele žaljive naslove, kot na primer Največje cipe na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. S pomočjo skupine United Bosnian Hackers so odkrili, da naj bi skupino ustvaril hrvaški mladoletnik Renato, ki je prek lažnega profila (Josip M.) nagovarjal dekleta, da mu pošljejo svoje razgaljene fotografije. Po njegovih besedah naj bi prejel več kot 200 sporočil in fotografij. Večine fotografij naj tako ne bi ukradel, temveč so mu jih dekleta poslala kar sama. Na Facebooku se je pojavila tudi slovenska verzija skupine, ki pa je bila že umaknjena.«
Tovrstne šale, ki so lahko zelo drage, pridejo na pamet predvsem mladim, ki se ne zavedajo resnosti tematike, ki se je lotevajo na tak način, zato je zelo pomembno, da se jim čim hitreje dopove, da na spletu ne morejo početi vsega, kar se jim zahoče.
Zlasti časi kopiranja so mimo
Zlati časi kopiranja prek omrežij P2P so vsekakor mimo, čeprav tovrstnih zadev ne bo mogoče nikoli odpraviti. Lahko se zadeve otežijo, ni pa jih mogoče preprečiti. A prenašanje filmov, računalniških programov in igric s spleta ni edini način kršitve avtorskih pravic na spletu. YouTube, blogi in podobne storitve vsebujejo toliko nelegalnega materiala, da imajo odvetniki še vedno več kot dovolj dela.
Splet je sicer res dokaj neregulirana podatkovna jama brez dna, vendar v njem kljub temu ni dovoljeno vse. Marsikaj, vsekakor več kot v resničnem življenju, vendar vseeno ne vse. In ker se zakonodaja počasi, a zanesljivo prilagaja novim tehnologijam, je treba biti vse bolj previden, saj velja, kot smo zapisali, da nepoznavanje pravil ne pomeni, da za kršitve ne odgovarjamo.
Je pa res, da je možnost, da boste zaradi tovrstnega materiala kaznovani, dokaj majhna. Če boste na primer na YouTubu objavili posnetek kakšne avtorsko zaščitene oddaje ali filma, bodo lastniki pravic najverjetneje kontaktirali Google in zahtevali umik posnetka, vas pa bodo pustili pri miru ali pa vam le poslali kakšno grozilno elektronsko sporočilo. Enako velja tudi za glasbo, ki ste jo mogoče uporabili v kakšnem svojem izdelku, gre pa za avtorsko delo. Seveda bo stvar popolnoma drugačna, če boste nekje objavili več deset ali sto filmov, glasbe in podobnega materiala. Takrat pa se lahko zgodi, da vam bo kdo stopil na prste.
Vendar to, da je verjetnost majhna, ne pomeni, da se ne more nič zgoditi. Kak lastnik avtorskih pravic se lahko odloči, da bo šel do konca. To se lahko zgodi predvsem pri storitvah, kot je Pirate Bay in podobnih, kjer lahko napadejo tako ponudnika storitve gostovanja nelegalne vsebine kot tudi tistega, ki prek te storitve deli nelegalno vsebino. Pa četudi gre le za eno samo datoteko. Do takšne tožbe je lastnik avtorskih pravic popolnoma upravičen, saj pri kraji ni meje, do kod je dovoljeno krasti. Vseeno je, ali nekdo ukrade eno štruco kruha ali tisoč. V obeh primerih gre za kaznivo dejanje, lastnikova odločitev je, ali bo tatu preganjal ali ne.
Podobno velja tudi za slikovni material. Med iskanjem ilustracij za blog, osebno ali poslovno spletno stran uporabniki pogosto naletijo na Flickr, Google Images ali podobno storitev in iz nje vzamejo tisto, kar jim ustreza. A pogosto ne bi smeli. Svoje k nedorečenosti prispevajo tudi različne licence, kot je na primer Creative Commons, ki so včasih napisane tako, da se človek v njih ne znajde. Ne velja namreč, da je mogoče vse, kar je objavljeno pod CC, prosto uporabljati. Zadevo je treba pozorno prebrati. Ponekod je zadevo mogoče uporabiti brez pripisa, ponekod se pripis zahteva, določen material je mogoče uporabiti le v nekomercialne namene, pri čemer je dokaj težko določiti mejo, kaj je komercialna uporaba. Je blog na primer komercialna uporaba? Načelno ne, vendar če ima dovolj ogledov in na njem kakšno reklamo, se lahko zgodi, da bo od teh reklam dobil kaj denarja. To pa bi že lahko bila komercialna uporaba.