Večinoma se sploh ne zavedamo, koliko našega (javnega) denarja konča v zasebnih žepih in kaj vse bi lahko naredili s tem denarjem! O tem, kako nas dobesedno pred našim nosom že dve desetletji ropajo energetski lobiji, energetski revščini, v katero nas je pripeljala zavožena energetska politika v neodgovorni državi, in seveda o tem, kako naj to spremenimo, smo se pogovarjali s politologom Tomislavom Tkalcem, vodjem programa energije pri društvu za sonaravni razvoj Focus, sicer Velenjčanom, ki živi v Ljubljani.
Treba je vedeti, da so z gradnjo TEŠ 6 zgolj podaljšali proizvodnjo v Premogovniku Velenje in problem prestrukturiranja celotne doline prestavili v sredino tega stoletja. Tako so se kratkoročno rešili problema in njegovo reševanje prestavili na čas, ko trenutnih odločevalcev in vodstvenih delavcev že dolgo ne bo več na položajih. Odločitev za gradnjo je bila sprejeta in izpeljana v Šoštanju, čeprav ni bilo sprejete odločitve na državni ravni. Država je s svojim nedelovanjem omogočila, da je šlo tako daleč, da se projekta ne da več ustaviti, in se mu je na koncu mogla tudi podrediti. Kot trenutno kaže, bomo zato na koncu na slabšem vsi – država, ki je dala poroštvo za 440 milijonov, HSE in TEŠ, ker bo šesti blok očitno prideloval izgubo, in tudi porabniki elektrike, ki bomo verjetno plačevali višjo ceno, pa seveda vsi državljani zaradi dalj časa trajajočega onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov. Naj še omenim, da je Greenpeace naredil študijo, v kateri avtorji ugotavljajo, da bo zaradi delovanja TEŠ 6 predčasno umrlo več kot tisoč ljudi.
Kot v Ljubljani živečega Velenjčana vas sprašujem, kakšna bi bila najbolj smiselna rešitev za velenjske rudarje, vso Šaleško dolino in vse nas.
Tudi brez TEŠ 6 bi velenjski premogovnik lahko povsem normalno deloval do konca predvidene življenjske dobe – leta 2027. Nihče ne govori, da bi ga bilo treba kar zapreti. A rudniki se bodo zapirali, to je dejstvo, rudarstvo pa se bo moralo prestrukturirati. Trenutni problem rudarjev sicer izhaja tudi iz finančnega položaja Premogovnika Velenje, kjer so se preambiciozno ali pa zgolj nespametno lotili naložb, ki so se pokazale za slabe. Obenem je tudi problem dinamike cene premoga. TEŠ si želi čim nižjo ceno dobavljenega premoga, premogovnik seveda čim višjo. Težko bo doseči dogovor, da bodo vse strani zadovoljne, nekdo bo potegnil kratko. Seveda ne bi smeli dopustiti, da se ves ta problem rešuje zgolj na plečih rudarjev, vendar so tudi oni bili veliki podporniki projekta TEŠ 6, zato bodo verjetno morali prej ko slej kakšno grenko pogoltniti in sprejeti posledice. Je pa na žalost vedno tako, da za slabe odločitve v podjetjih večinoma plačujejo tisti, ki so najmanj krivi in ki so na hierarhični lestvici spodaj.
Zakaj imamo tako malo energije iz obnovljivih virov in tako veliko iz fosilnih goriv in jedrske energije, vso nafto in plin pa po visokih cenah uvozimo?
Problem je, da teh elektrarn ne moremo kar zapreti ali ustaviti, čeprav nam je znana večina slabosti rabe fosilnih virov, temveč je treba razmišljati o nekem prehodnem obdobju. Vendar energetska podjetja razmišljajo in delajo, kot so že 40 let. To še posebej velja za tistih nekaj podjetij, ki obvladujejo energetiko. In tako bi »jedrci« gradili novo jedrsko elektrarno, TEŠ gradi nov blok. Ker se gre v te velike projekte, ne ostane veliko denarja za obnovljive vire.
Pri svojem delu v nevladnem društvu za sonaravni razvoj Focus sicer opozarjate na energetsko revščino, ki je pri nas precej neznan pojem. Kaj je to?
Gre za problem, ki se povečuje. Energetsko revno je tisto gospodinjstvo, ki si težko ali pa si ne more privoščiti osnovnih energetskih potreb. V praksi to pomeni, da na primer pozimi ne ogrevajo do primerne temperature ali pa morajo sredi zime prenehati ogrevati, ker jim zmanjka denarja.
