Nekaj ga je vleklo do te takrat povsem zaraščene cerkvice, kjer je doživel lebdenje. Zanj je bila to potrditev, da je na pravi poti. Tako kot je do zdravja pomagal sebi, ko je veljal za neozdravljivo bolnega, je začel spontano pomagati drugim. Tako nezadržno ga je vleklo k cerkvici, da je nekoč pri njej preživel vsak konec tedna. Pozneje so se njegovi obiski zredčili, a Foška ga ne spusti iz rok, se smeji. Čez nekaj mesecev se z družino seli v njeno neposredno bližino.
Kot otroka so ga imeli za malce nenavadnega, se spominja. »Nisem razumel ljudi, oni pa ne mene.« Lahko si mislimo, kako je v tistem času pogledal duhovnik, ko mu je Željko razložil, da ga je nagovorila Marija. »Mislili so, da sem nor, celo k psihiatru so me peljali,« se spominja. »Marija mi je v resnici sporočila veliko stvari, ki so se pozneje tudi zgodile.« Ko je videl, da mu ne verjamejo in ga ne razumejo, se je zaprl vase in o sporočilih, ki jih je še naprej dobival, ni govoril z nikomer. Bolj ko z ljudmi se je razumel z živalmi in se vse dneve potikal po naravi, ki ga je polnila z energijo (otroštvo je namreč preživel na vasi), ali pa je ure in ure igral harmoniko. Kot najstnik je bil upornik. »Upiral sem se vsemu živemu!« Zaradi dogodkov iz zgodnjih let se je celo vpisal na teologijo, da bi postal duhovnik, a je kmalu ugotovil, da to ni pravo mesto zanj, in je odšel. Danes komunikacijo z Marijo razume kot kozmično zavest, kot klic ali nekakšno notranje vodstvo, ki ga je pred toliko leti zanemaril in se uspešno podal v podjetniške vode, dokler ni – zbolel.
Štirje boji z rakom. »Verjetno sem zbolel prav zato, ker se nisem poslušal,« razmišlja zdaj. Raku na nogi je v nekaj letih sledil rak na jetrih, nato je udaril na pljučih in nazadnje so našli metastaze na debelem črevesu. Ves ta čas ni vzel niti dneva bolniške. Pravi, da se nikoli ni prav zares slabo počutil. Odklonil je vse operacije. »Nekaj v meni se je upiralo, da bi šel pod nož.« Po odkritju raka na debelem črevesu so mu zdravniki dejali, da mu ne morejo več pomagati. »Takrat sem se obrnil k višjim silam in začel moliti za svoje življenje.« Prijatelj je iz Petrinj pripeljal zdravilca Josipa. »Po petih dneh, ki jih je prebil z mano, mi je dejal: Preživeli boste, nekaj je v vas! 'Seveda je, rak!' sem mu odgovoril. Pa se ni dal, rekel mi je, da premorem stokrat več energije, kot jo je imel sam. Morda se mi je odprlo, ko je delal z mano, ne vem, dejstvo je, da sem začel polagati roke na mesto, kjer je debelo črevo, in da je bolečina začela izginjati.«
Potem se je začel postiti. Po osemindvajsetih dneh je naredil mesec odmora in nadaljeval še naslednjih 42 dni. Užival je le vodo, sokove in čaje. S 140 kilogramov je takrat shujšal na 70. »Zadnji dan posta sem dobil vizijo, da moram narediti lesen križ s štirimi simboli. Tri dni sem ga delal. Ko je bil narejen, me je ob sedmih zvečer zvilo in moral sem na stranišče. Iz mene je šla kri in ne vem, kaj še vse. Takrat sem se prvič zares prestrašil, mislil sem, da je z mano konec. Pokazalo pa se je, da sem izločil rakavo tkivo.«
