Oceani so nekakšen pozabljen svet sam na sebi. So dom več kot milijonu živalskih vrst, med drugim tudi največji živali na planetu, sinjemu kitu. Nepoznavanju oceanov navkljub pa ti niso zavarovani pred človeškimi vplivi, kot so čezmerni ribolov, temperaturne spremembe in onesnaženje.
Za večino morskih biologov je ravno nepremišljen ribolov največja grožnja, saj mednarodne raziskave kažejo, da je prvenstveno zaradi prekomernega ribolova iz oceanov izginilo 90 odstotkov velikih rib. V desetih letih med 1930 in 1940 so v Severnem morju letno nalovili več deset tisoč modroplavutih tun, danes pa jih v vodah severne Evrope ni več mogoče najti. Podobno so iz severnega Atlantika v devetnajstem stoletju izginile morske plošče. Tako se redki ribiči z vlečnimi mrežami, ki so še ostali v Irskem morju, vračajo zgolj s kozicami in pokrovačami. V Indoneziji ljudje lovijo samo še mlade ribe, ki jih nato zmeljejo v ribjo moko.
Vlečne mreže naredijo največ nepotrebne škode – morski biologi tovrstno ribarjenje primerjajo z razdejanjem, ki ga lahko za sabo pusti buldožer, saj šestdesetmetrske mreže za seboj vlečejo tudi do dvajset kilometrov. Tako lahko več kot 90 odstotkov ulova konča v morju, saj je zajeto praktično kar koli. Na ta način so med leti 1990 in 2008 pokončali en milijon želv. Po ocenah poznavalcev bo do 2050 ogroženih 30 odstotkov koralnih grebenov zaradi zakisljevanja oceanov in segrevanja ozračja.
