V času, ko razdalje niso več to, kar so bile, in so potovanja v daljne kraje postala nekaj vsakdanjega, ko je na voljo vse več knjig in revij ter nam TV-sprejemnik v sobo pričara podobe z drugega konca sveta, si vse več ljubiteljev rastlin želi tudi na lastnem vrtu imeti posajeno vsaj katero od zimzelenih rastlin, ki sicer rastejo v krajih, ki so vse leto obsijani s soncem.
Resda so nekoč takšne rastline gojili tudi v mnogih krajih celinske Slovenije, vendar le kot čebrovke ali pa so jih čez poletje z lonci vred vglobili v zemljo. Sredozemske rastline namreč po Sloveniji, razen ob morju, večinoma ne preživijo zime na prostem. Tudi v Ljubljani lahko vidimo kakšno palmo, ki raste na prostem in jo lastniki čez zimo dobro zaščitijo, vendar so to bolj izjeme kot pravilo. Z izbiro tople in zatišne lege ob hiši bi marsikatera sredozemska rastlina preživela milo zimo, vendar pa bi v hladnejši zimi, ki se pojavlja vsakih nekaj let, pomrznila in propadla. Celo v Portorožu in Novi Gorici, krajih z milejšo klimo, take rastline včasih zmrznejo.
Pravi čas za sredozemske rastline je vroče, sončno poletje, in to so nekoč dobro vedeli. Zato so se velike čebrovke takrat pojavljale na javnih krajih, kot so postaje, parki, in ob pomembnih zgradbah. Po uveljavitvi centralnega ogrevanja v hišah ni več ustreznih prostorov za prezimovanje, kar je tudi eden od razlogov, da takšnih posodovk ni več toliko kot včasih.
So nezahtevne rastline, saj poleti potrebujejo le čim več sonca in tudi vode, pa primerno veliko posodo, in to je skoraj vse. Obrezujemo jih spomladi ali pa jih že jeseni nekoliko obrežemo, pač po potrebi. Presajamo jih vsakih nekaj let.
Večina teh rastlin se je prilagodila močnemu sončnemu sevanju z usnjatimi in sijočimi listi. Pogosto imajo močne usnjate in sijoče liste spodaj poraščene z dlačicami, zato so videti sivkasto srebrni, saj prav ta barva odbija največ ultravijoličnih žarkov. Prav zaradi listov so te rastline še posebej privlačne. Palme pa so zaželene zaradi drugače oblikovanih listov in svoje rasti.
Kultura gojenja velikih čebrovk se je s časom izgubila, s tem pa smo osiromašili tudi podobo javnih površin. Pri tem pa pozabljamo, da večina sodobnih lončnic prihaja z drugih koncev sveta. Zakaj torej ne bi gojili del rastlinstva, ki izvira z nam bližjih območij in nas spominja na morje?
Pomembno je, da jim pomagamo preživeti hladno obdobje leta. Večina jih lepo preživi v neogrevanih prostorih, le dovolj svetlobe jim moramo zagotoviti. Nekatere pa prenesejo celo pomanjkanje svetlobe, le večino listja odvržejo, zato so spomladi videti nekoliko slabše. Sodobne, svetle stavbe ponujajo več možnosti za prezimovanje teh rastlin.
Mnoge zimzelene čebrovke bujno cvetijo, nekatere celo zelo zgodaj, še v zimskih mesecih: nepravi lovor (Viburnum tinus), lepljivec (Pittosporum tobira), lovor (Laurus nobilis), zelenika (Phillyrea angustifolia). Pozneje zacvetijo: oleander (Nerium oleander), bugenvilija (Bougainvillea glabra), svinčnica (Plumbago capensis), spreminjavka (Lantana camara), granatovec (Punica granatum), koralnik (Erythrina crista-galli), feioja (Feijoa sellowiana). Lepi listi odlikujejo: črni hrast (Quercus ilex), oljko (Olea europaea), jagodičnico (Arbutus unedo), zeleniko, pistacije (Pistacia terebinthus, P. lentiscus, P. atlantica), rožičevec (Ceratonia siliqua). Poleg zanimivih cvetov se ponašajo še z dišečimi listi: lovor, mirta (Myrtus communis), pomarančevec (Citrus aurantiacum) in limonovec (Citrus limon). Pri nekaterih so plodovi celo užitni (limonovec, pomarančevec, oljka, jagodičnica, granatno jabolko itd.), pri drugih pa so plodovi le jesenski okras: lovor (samo ženske rastline jeseni oblikujejo plodove), lepljivec, zelenika, spreminjavka.
Sredozemske rastline z zimzelenimi listi vabijo, da jih postavimo na tople kraje pred hišami, pred javne zgradbe in sredi trgov. Prevečkrat se na javnih krajih, v velikih betonskih koritih, bohotijo majhne enoletnice. Te so lahko le popestritev ali dodatek, ne morejo pa ustvariti celostne podobe, kot jo s svojo markantno pojavo ustvarijo čebrovke.
