Pred kratkim ste izdali prvo pesem v slovenščini Skrito v raju. So občutki, ko pojete to pesem, nekaj posebnega?
Niso kaj posebej drugačni kot pri drugih pesmih. Sem Slovenec, otrokoma doma pojem v slovenščini. Je pa zanimivo, da sem s to pesmijo dobil še dodaten mali krog poslušalcev, saj so mi rekli, da so na to čakali. Nikoli si nisem zapiral vrat in ne bom rekel, da je to zadnja pesem v slovenščini, ker verjamem, da ni. Sledim svojim občutkom, in ko bo spet prišel komad z dobrim besedilom in melodijo, se bom spet odločil za slovenščino. Tudi če bi mi bilo v nekem drugem jeziku nekaj noro všeč, bi se verjetno tega lotil. Slediti moraš svojemu občutku in včasih iti zunaj svojih okvirjev. Da boš vsem všeč in vse zadovoljil, pa je nemogoče.
Koncert v Križankah
Petnajstega septembra bo Basi že tretjič nastopil v Križankah. »To je kultno prizorišče z edinstvenim ozračjem. Ko stopiš skozi vrata, je, kot da bi prišel v drug svet,« pravi pevec in prizna, da ima še vedno tremo pred vsakim nastopom. VSTOPNICE SI LAHKO ZAGOTOVITE TUKAJ >>KLIKNITE<<.
Zakaj ste sploh začeli prepevati v hrvaščini, ali ni lažje peti v maternem jeziku?
To je res, ampak za moje pojme je hrvaščina bolj mehak jezik, zveni veliko bolj spevno. In morda tudi zato, ker je naša generacija iz Koroške morje povezovala s Hrvaško. Tja smo hodili na počitnice ter tam poslušali samo njihovo glasbo in potem ti pride v podzavest, da hrvaško glasbo povezuješ z nekimi prijetnimi, pozitivnimi občutki. Skozi otroštvo in najstniška leta sem večino časa poslušal hrvaško glasbo. In tudi ko sem želel nekaj zapeti, sem izbral hrvaško pesem. Ljubezen do hrvaške glasbe torej izhaja že iz otroških let.
Ste imeli kaj težav z jezikom – vsi mislimo, da znamo hrvaško, a Hrvati so zelo občutljivi na svoj jezik.
Na začetku kariere sem mislil, da itak znam hrvaško, a sem potem hitro ugotovil, da ni tako. Ko sem usvojil hrvaščino, pa sem spoznal, da imajo v Istri svojo narečje, ki uporablja veliko italijanščine in slovenščine. Potem je tu še Dalmacija, njihov dialekt je čisto nekaj posebnega in še strašansko so občutljivi nanj. Zato je včasih malo težko, ker če se odločiš za kariero v hrvaščini, Hrvati pričakujejo, da imaš tudi znanje njihovega jezika. Preden imam intervju na Hrvaškem, se poskušam doma nekaj dni prej s kom pogovarjati v hrvaščini, da mi jezik pride malo v podzavest.
Se mi zdi, da Hrvati na Slovence ne gledajo z največjo naklonjenostjo. Kako vi doživljate hrvaško občinstvo?
Najbolj pozitivno mogoče. Mislim, da prepričanje, da se Hrvati in Slovenci ne razumemo, izhaja iz političnih mahinacij. Včasih se mi zgodi, zdaj sicer vse redkeje, da me kdo malce jezno vpraša, zakaj pojem v hrvaščini. Pa ga vprašam, kam hodi na dopust. Seveda se izkaže, da na Hrvaško. To torej ne gre skupaj. Pri Hrvatih pa sem opazil, da niso toliko osredotočeni na posameznega izvajalca, ampak na pesem. Če jim je pesem všeč, si lahko Francoz, Italijan, rdeč ali rumen, vseeno jim je in te bodo sprejeli, kot da si njihov. To mi je pri njih zelo všeč.
Kako na medijsko izpostavljenost gleda vaša družina?
Vsi me podpirajo. Mami je zelo vesela, če je kaj o meni v kakšni reviji, oče pa je sicer enkrat komentiral, zakaj sem moral omenjati nekaj o segedinu. (smeh) Partnerica Nastja je tudi pevka in vse to dobro razume, otroka pa noro uživata, če dobita pozornost; da se kaj dogaja, snema. Vse bolj razumeta, kakšen je naš način življenja.
Kako glasbeno nadarjena sta štiriletni Tai in triletna Tia?
Zelo. Tai sploh, igral bi vse inštrumente, kitaro, klavir, bobne … Tia pa se je začela bolj obračati k plesu, zdaj je baletka v krilcu. Če je glasba, sta takoj veselje in zabava.
Bi se vam zdelo dobro, če bi šla po vajinih stopinjah?
To bi bil samo plus. Mene sta v življenju spremljala glasba in šport, to ti kot najstniku pomaga pri čustvenih preprekah. Če si glasbeno bolj odprt, se tudi čustva bolje razvijajo, lažje prebrodiš kakšno stvar in čustva tudi lažje pokažeš.
Koncert v Križankah, izdaja albuma septembra, delovno poletje – vmes pa boste »stlačili« še poroko. Kako vam to uspe?
Na srečo imam, kar zadeva Križanke, sanjsko moštvo, tako da je načrtovanje precej lahko. Ko smo bili prvič, je bila živčna vojna. Za koncerte imam res prekrasno ekipo in bend, tako da so nam koncerti kot počitnice, komaj jih čakamo. Pri poroki pa sva imela srečo, da sva dobila dve super organizatorici. Če bi jo morala organizirati sama, se verjetno sploh ne bi poročila. Toliko organizacije in usklajevanj … Že ko sva morala narediti sedežni red, je šlo preveč časa.
Potem vas za poroko ne skrbi?
Ne, sploh ne, tudi zato, ker sva s poroko popolnoma neobremenjena. Tudi če bo kaj narobe, ne bo panike. To jemljeva zgolj kot praznovanje z najinimi najboljšimi kolegi in sorodniki. Zato verjamem, da bo to res super dan.
Lahko poveste kaj več?
Za zdaj bom še malo skrivnosten. Lahko povem, da bo ob morju, ker ga imava oba rada, okoli sto ljudi bo in fešta, ki bo trajala do jutranjih ur.
Zakaj sta se šele zdaj odločila za ta korak?
Poroka je samo neko potrdilo, slavje ljubezni s svojimi bližnjimi. Če imaš družino, se mi zdi lepo, da si poročen – mož, žena, otroci z istim priimkom. Zdaj je že otrokoma zanimivo, da se bo mami tako pisala kot onadva. Za poroko sva se odločila, ker sva oba tako čutila.
Zakaj se nista poročila že na začetku zveze?
Zelo hitro sva dobila prvega otroka in ne poznam ženske, ki bi bila rada noseča nevesta. Potem je prišla selitev, drugi otrok. Potem pa sva si rekla, da bi rada imela v poroko vključena tudi otroka, in zdaj sta že dovolj stara. Tia bo trosila rožice, Tai pa bo prinesel prstana. Oba se že zelo veselita. In jaz kot starš sem tudi noro vesel in ponosen, zelo me gane.
Torej otroka že razumeta, kaj je poroka?
Razumeta in zdaj že govorita, da se bosta onadva tudi poročila. Tai ima že punco v vrtcu. (smeh)
Bo čas tudi za poročno potovanje?
Takoj po poroki gremo za tri tedne na Pag, vmes imava tudi kakšen koncert, tako da bodo vskočile babice. Poročno potovanje pa bo verjetno januarja.
Še prej jeseni izide vaš novi CD?
Moj prvi album je vseboval pesmi, ki so bile že vse prej izdane, zdaj pa bo na CD več skladb, ki še niso bile nikoli izdane. To bo darilo oboževalcem, zato se ga res veselim. Enkrat si sicer zelo želim izdati vinilko, morda ob kakšnem jubileju, pa tudi če jih bo samo pet prodanih. Gramofon se mi zdi poseben stik s preteklostjo in poseben zvok. Mladi se sploh ne zavedajo, kako smo včasih delali glasbo, ko smo še snemali na trak …
Res se je ogromno spremenilo. Glasba zdaj ni več na prvem mestu, bolj pomembni so videz, imidž, reklama. Glasbo se danes v prvi vrsti gleda, šele potem posluša.
Nisem privrženec tega, da kupujejo oči, glasba mora biti v ospredju. Veliko dobrih pevcev ostane v ozadju, zato ker ne morejo narediti šova, ta je danes glavni, a stane – ekipa, efekti, pirotehnika, obleke … Tega si mladi izvajalci ne morejo privoščiti. Če tega ni, pa ostaneš zadaj. To ni prav. Sem privrženec tistih starih dni, ko se je sedelo pri radiu in poslušalo.
Ženske so še bolj podvržene pritiskom industrije?
Že to je napaka, da glasbi rečemo industrija – to ni več to, ampak vse načrtno. V nekem intervjuju sem prebral, da lahko veliki menedžerji dejansko potegnejo nekoga z ulice in čez noč iz njega naredijo zvezdo. Kje je potem še čar glasbe, če gre vse prek posla? Včasih so bile dive, zdaj pa se ta izraz počasi izgublja. Če namreč ženska ni dobro videti na kameri, ji tudi glas ne pomaga.
Glasbenice morajo zelo paziti na svoj videz, kako pa je s tem pri moških?
Veliko lažje nam je. Vidim pri Nastji: pevke se morajo pred nastopom naličiti in urediti pričesko, paziti, kaj oblečejo, veliko bolj so na udaru zaradi videza, kar zahteva še dodaten napor. Pri glasbenikih je drugače: imamo izvajalce z neurejeno brado, preveč kilogrami in razcapanimi oblačili, a to ni problem. Pri ženski pa vemo, kako je: če bo imela neurejeno frizuro, je to škandal. Glasbenikom je res veliko lažje. Jaz tudi sicer ne občutim nobenega pritiska, ker sem že od nekdaj rad urejen in gledam na linijo – sem bil pač športnik. Če se dobro počutiš v svoji koži, ljudje to občutijo in ni toliko pritiska. Tudi Lewis Capaldi ni najlepši in najbolj suh, a je iskren, dobro se počuti in uživa v tem življenjskem stilu, za nič ga ne bi zamenjal – in ljudje so to sprejeli.
Na koncu vseeno prevlada glasba?
Če izvajalec ne čuti tistega, kar dela, in ni popolnoma pri stvari, ne gre. Lahko imaš vrhunsko produkcijo in noro dobro skladbo, a če ti ne boš s srcem, kemijo in energijo v tem, tega ne moreš posredovati občinstvu. Podlaga vsega pa je itak dobra glasba.
Kako si napolnite baterije?
Napolni me že ta občutek, kako dobro je bilo na nastopu, kako so ljudje uživali. Pa ko sem doma z otrokoma.
Bo poroki sledil še tretji otrok?
Nikoli ne reci nikoli, a mislim, da ne. Če bi, to ne bi bilo prej kot v treh, štirih letih. Takrat bosta Tai in Tia stara že sedem, osem, devet let, ko lahko z njima preživljaš res kakovosten čas, vemo pa, kaj prinese dojenček – tri, štiri leta gredo preprosto mimo, otroka bosta takrat že najstnika … Tudi zato sva Tio in Taia imela precej skupaj, da lahko zdaj vsi skupaj čim bolj uživamo. Poleg tega se je Nastja ravnokar vrnila s porodniškega dopusta na sceno, začela uživati v ustvarjanju – vemo, kako je z žensko in glasbeno kariero. Če bi spet imela premor, bi bila vrnitev strašansko naporna.
