Veliko deklet si želi postati igralka ... Ko smo bile majhne, smo sanjale, da bi stale na odru in pred kamero. Tudi vi?
Jaz si nisem želela biti igralka kot otrok. Moje prve sanje so bile, da bom čistilka, in potem ko so doma grozili, da če ne bom pridna v šoli, bom pač čistilka, sem se skoraj nehala učiti. Ker je bil to moj sanjski poklic, in kadar smo šli na obisk k ‘žlahti’, sem vedno rekla: »A vam lahko kopalnico počistim? Skratka zelo čuden otrok, a to so bile moje prve sanje. Druge sanje so bile pa, da bi bila industrijska oblikovalka oziroma celo, da bi se ukvarjala s tipografijo. To pa zato, ker je moj starejši bratranec, ki mi je bil vedno vzor, v Benetkah študiral slikarstvo in sem rekla, da bom šla po njegovih stopinjah. Nisem sicer talentirana, bi pa se ukvarjala s tem ... In pa tudi zato, ker je bil moj prvi resnejši partner v življenju povezan s slikarstvom, edini slikar. Takrat sem bila stara 18 let. To so bile neke smernice, ki so me usmerjale bolj v likovno. No, in potem ko so mi profesorji že na likovni pedagoški povedali, da mogoče res nisem talentirana za to, da se sicer zelo, zelo trudim, sem raje pozirala svojim sošolcem preko študentskega servisa, kot da bi sama risala ali pa slikala.
Gola?
Ne, na likovni pedagoški nismo pozirali goli ... mogoče dandanes že, tega ne vem, takrat smo bili oblečeni modeli, čeprav meni to ne bi bil problem. V tistih letih pa sploh ne. Tak 'free spirit' sem bila, tako da sem rekla, ja, potem se bom morala začeti s tem svojim hobijem ukvarjati v življenju. In potem sem šla prvič na sprejemne izpite in gladko 'zružila'. Nisem naredila. Tudi ko sem vstopila v mariborski dramski studio, sem bila na začetku obupna, potem se je Peter Boštjančič z mano ukvarjal. To je igralec, ki ga zdaj vsi poznamo. Žal je revež dobil ravno med kovidom Borštnikov prstan, največjo gledališko nagrado Sloveniji. Odličen pedagog je bil. On mi je tudi v dramskem studiu malo približal gledališče, tako da sem se ‘ornk zacopala’ in potem je postalo vse bolj resno. In ko sem šla drugič delat sprejemne izpite, sem jih naredila. Prvi ljudje, ki sem jim povedala v Mariboru, da sem naredila, so bili moji profesorji na likovni pedagoški. Smo šli na pijačo in so rekli: ’no, končno greš, Barbara, tja, za kar si talentirana, ker si nas lepo zabavala tukaj tri leta, ampak zdaj greš tja, kamor sodiš.’
Kaj je sledilo? Kako je bilo študirati igralstvo in potem?
Sem pač ustvarila neke svoje sanje. Moja mama pravi, da sem bila tisto leto, ko sem se pripravljala, res obsedena, in mislim, da je to tak poklic, ki ga moraš imeti res rad, da imaš potem sploh želodec in jetra ga opravljati vse življenje z vsemi stvarmi, ki prihajajo s tem poklicem, z vsemi radostmi in razočaranji in nerazumevanjem, ki se dostikrat pojavlja med bližnjimi, tudi med prijatelji, ker enostavno nimaš časa, tudi nimaš volje dostikrat ... Mislim, da smo eni izmed redkih ljudi, ki smo zelo nesrečni, če nimamo dela. Tudi tisti, ki so redno zaposleni po gledališčih, so zelo nesrečni, ko nimajo dela.
To pomeni, da četudi bi imeli na bančnem računu milijone, bi bili vseeno nesrečni, če ne bi bili na odru? Je igralstvo služba?
Oder je in ni služba ... Je velika obveza, ker smo igralci včasih pravi mazohisti, ko se sekiramo zaradi vsake napačne replike, zaradi vsakega napačnega koraka, ko se pripravljaš, in starejši ko si, bolj si krhek v teh stvareh. Tako da v tem smislu je služba kot obveznost, ki jo moraš opraviti, služenje nečemu. Služba ni slaba stvar, ampak ni pa služba v tem smislu, da bi bila breme, da bi bila obremenitev, da bi bila nekaj, česar si ne želiš početi. Mislim, saj so tudi taki igralci, ki si tega ne želijo početi, ampak ti so pač mogoče zgrešili svojo pot v življenju in bi kakšno drugo stvar z mnogo večjo radostjo opravljali, kot pa bili igralci.
To je zanimivo. Razmišljam, da je moj sin zelo nadarjen ... bi lahko bil igralec … Kaj pa v vaši družini?
Od nadarjenosti pa do realizacije je dolga pot. Tudi moj otrok, ki mimogrede zdaj dela na banki, je bil talent. Tudi njegove profesorice oziroma mentorice v teh gledaliških in dramskih krožkih so ga zelo hvalile, pa znal je vzbujati neki fokus in pozornost med gledalci, vendar se za to enostavno ni odločil. Pri tem poklicu si ranljiv na vsakem koraku. Ranljiv si, ko rečeš, želim si biti igralec, že to intimno stvar odpreš pred vsemi ljudmi in se začne že prvo posmehovanje. Druga stvar je - šel bom na to pot, da bom igralec, in potem se ti seveda lahko zgodi, da ne narediš sprejemnih izpitov, če jih narediš, pa ti profesorji govorijo, kako si zanič. V tem spodbujanju je tudi veliko konstruktivne kritike, ki se tiče tebe samega, in toliko je nekih korakov, na tej poti je toliko močnih čustev, ki se jim, se mi zdi, ljudje rajši ognejo, in dobro je, da se jim ognejo, če nimajo, kot sem prej rekla, želodca za to ali pa neke moči. Ampak ne bi rekla, da je to moč, to je velika želja tistih, ki smo igralci. Hm, jaz pravim, da imam najlepši poklic na svetu. Pa velikokrat tudi trpim znotraj njega, tudi zaradi tega, ker pridejo obdobja ... sploh ko je bil kovid, ko ni bilo dela. Šele na koncu lanskega leta, za božič, sem stala na čisto pravem normalnem odru.
Po kolikšnem času ste spet stali na odru?
No, z izjemo nekaj predstav, ampak prav premiero sem imela v Dnevniku Ane Frank po treh letih. Ko so ob poklonu prinesli vrtnice na oder, sam postala solzna, ker je bil to zame tako ganljiv trenutek. Hkrati je pa udarila iz mene neka bolečina, ki sem jo lepo držala nazaj, ker preživeti je pa le treba, tudi ‘jokcat’ ne moremo za vsakim vogalom, kako nam je hudo ... Dobro, saj sem počela tudi druge stvari, sem snemala, ampak na odru pa nisem bila.
Kaj vam je najbolj pri srcu? Gledališče, televizija, film, radijske igre?
Vse, delala bi vse (smeh) … Gledališče ima svoj šarm, je posebno tudi zaradi tega, ker se dogaja v točno določenem trenutku. In če kaj zafrkneš, ljudje vidijo.
Ampak jaz mislim, da mi kot publika ne vidimo ...
Vidijo. Če imaš tremo na odru, bo vsa dvorana vedela, vsi to začutimo. Ti občutki pridejo do gledalcev, mogoče si jih sicer razlagajo na svoj način. Lahko razmišljajo, da mogoče pač mora tako biti …
Nazadnje sem vas videla v predstavi Dnevnik Ane Frank. Prepričali ste me, tako kot ostali na odru.
Ja, mislim, da smo bili čudovita ekipa, da je Vinko Möderndorfer naredil v Mini teatru res močno in pretresljivo predstavo, ki bi morala biti nujno postavljena že pred leti, ampak mislim, da si je le Mini teater sploh upal postavljati tak tekst, kot je Dnevnik Ane Frank, na oder. In zato jim je treba čestitati. Mi smo bili, se mi zdi, zelo uigrana ekipa.
Aninega dnevnika se spomnim še iz osnovne šole. A mislim, da takrat nisem toliko odnesla kot od predstave.
Predstava je vseeno bolj živa. Mislim, da je Möderndorferju uspelo narediti res dobro dramatizacijo tega besedila, ker moraš biti seveda zgoščen, ker se moraš odločiti, katere tematike boš pustil v besedilu, katerih se ne boš loteval. Mislim, da je bil zelo suveren v tem, tudi potem v režiji je bil zelo suveren, je stal za svojimi črkami, ki jih je napisal v dramatizacijo, in mi smo temu sledili, se čim bolj poglobili v te ljudi. Na začetku je bilo blazno naporno, ker je to zgodba o resničnih ljudeh. Na začetku sem si sicer rekla, zdaj bomo mi delali predstavo, potem bodo še manj brali, vendar se mi zdi, da je ravno obratno. Mi si zelo želimo, da bi predstava prišla do osnovnošolcev, do mlajših srednješolcev. Tudi do starejših. Predstava je absolutno narejena za vse generacije. No, za najmlajše res ne, ker je res žalostna zgodba. Ni bilo čisto enostavno začeti, ker to je zgodba o resničnih ljudeh, ki se konča tragično. Tri dni pred osvoboditvijo so jih odpeljali v koncentracijska taborišča ... sprijazniti se s tem, osušiti nekako žalost, solze, in potem to z veliko spoštljivostjo narediti, to je bila predvsem naša naloga in tu nas je Vinko dobro peljal, in ja, zelo toplo. Priporočam, da starši pripeljejo svoje otroke, sploh če so starejši od 12 let. To je tema za njih, sploh za najstnike, ker se dogaja tudi veliko intimnih preizpraševanj, ki jih imajo mladostniki in ki jih ima Ana in zelo zrelo razmišlja o njih, oziroma je razmišljala o njih.
Vi ste pa imeli tudi bolj lahkotne prestave?
Ja, znotraj mojega zavoda. Barbi šov, zadnja predstava je bila pred tremi leti.
Bomo lahko kdaj gledali tudi Barbi šov 2?
Po mojem ne, za tako predstavo, če delaš v lastni režiji moraš najprej zbrati začetna sredstva, kar zahteva kar veliko reklame. Mene ljudje nekako niso poznali iz kakšnih serij in sem se morala kar 'pušniti' med medije do neke razpoznavnosti oziroma vsaj do radovednosti prve publike. In potem ko se je ta prva publika razumela, se je zgodilo veliko ponovitev, ki so polnile dvorane. Ne vem, če bi si upala pisati zdaj dvojko. Imela sem v mislih neko drugo tematiko, kasneje pa mogoče v duetu, ne sama ...
Je potrebno veliko poguma za tak zalogaj?
Veliko, zelo veliko, in jaz sem takrat pomislila, da je morda malo prevelik zalogaj ... To je pač stand up, jaz nisem prej hodila po odrih kot stand up komik in preizkušala šal. V to sem se kar spustila, skozi predstavo – potem je mrzel tuš, da nekaj ne štima in da je treba nekaj dati ven, nekaj obrniti ... Po enem letu je bila predstava kar precej različna od tiste začetne. Sem se pa držala enega pravila - in sicer v predstavi ne preklinjam. Tudi sicer ne ... Ampak da bi naredila s tem bolj smešno ali pa humorno, sem se izognila kletvicam in tudi seksualnim temam.
V Sloveniji ni veliko žensk, ki bi šle na oder kot stand up komik?
Ker je treba imeti kar veliko poguma. No, sicer pa imamo Lucijo, Martino ... Tino G … Včasih smo pač rekli gledališka predstava, nihče si ni drznil reči stand up. To je bila nekakšna sramota. Se spomnim, da mi je rekel moj 'bivši-bivši' fant: 'Barbara, pa se vendar ne boš spuščala na tak nivo, da boš v komedijah igrala, to je sramotno za eno vrhunsko dramsko igralko.
Ampak vi ste krasni v vseh vlogah, resnih in tistih malo manj …
Sam odločaš o življenju … Spomnim pa se, da nam je že naš ljubi profesor na akademiji rekel: ‘Ne morete biti vse Meryl Streep.’ Super je, če najdejo žanr zate v gledališču, sploh ker potem veš, da imaš vloge. Velikokrat pa je tako, da če igraš raznolike vloge, si ‘ne tč ne mš.’
Kdaj ste se prvič poljubili za kakšno vlogo?
Prvič na akademiji s sošolcem Danijelom Malalanom. Tega poljuba se res spomnim, ker sva ga res zvadila. In potem je prišel naš profesor, naš zlati Boris Cavazza, in rekel: 'Ma ližeta se kot v operi!'
So med temi odrskimi ali televizijskimi poljubi kaki metuljčki?
Če spustim akademijska leta in greva v profesionalno gledališče, mi to nikoli ni povzročalo metuljčkov. Super pa je, da je med soigralci prijateljska bližina.
Kaj imate najraje? Spremljate televizijo? Tisk? Internet? Pretočne vsebine?
Gledam Voyo, kjer so naše serije ... Na primer Za hribom. Tu sem županova sestra, velikokrat se piše, da je župan, ki ga igra Jernej Kuntner, moj mož, ampak sva samo zelo navezana brat in sestra. V seriji Sekirca v med pa sva res bila mož in žena. Zdaj igram gospo, ki je veliko starejša od mene, generacija Iva Bana. Je zabavno in se ne sekiram pretirano.
Rada imam svoje delo in res ne morem izbrati, kateri prostor ustvarjanja mi je najljubši. V času kovida sem igrala v dveh filmih, v filmu Inventura, ki je prvenec izredno talentiranega in meni neizmerno ljubega Darka Sinka, ter v čudovitem Sanremu, Marka Mandića. Snemala sem tudi serije in gledališče je nekako počivalo. Zdaj se je vrnilo in sem presrečna. Ampak komaj čakam, da spet kaj posnamem (smeh). No, tako je naše igralsko (ne)zadovoljstvo.
