Bojan, lepo pozdravljeni. Hvala, da ste si vzeli čas za druženje z nami, kljub temu da je vaš urnik verjetno precej poln. Zaupajte nam, kakšen je vaš vsakdan.
Pravzaprav precej dolgočasen, tako kot življenje samo. Pogosto opažam, kako se nekateri v medijih trudijo predstaviti vsem, da živijo pestro in zanimivo, čeprav bolj ali manj živimo zelo rutinsko – to je usoda človeka. Lahko je seveda fino in se tudi zabavaš, predvsem če se znajdeš v tej rutini. Moja glavna preokupacija je moja družina, tu, če se le da, potrošim največ svojega časa, druga komponenta pa je moje delo. Če mi ostane še kaj časa, ga namenim za »posebnosti«, ki so seveda precej redke. Torej služba, ki jo neizmerno ljubim, in družina, ki jo imam rajši kot vse na svetu.
V svoji bogati karieri ste se predstavili s številnimi liki. Bi morda lahko izpostavili enega, ki vas najbolj pooseblja?
To je precej težko. Pravijo, da so nekateri liki takšni, ki so ti »pisani na kožo«, toda jaz trdim, da je dober igralec tisti, ki naredi lik v takšni obliki, da ga drugi označijo, kot da mu je »pisan na kožo«. V gledališču sem »ustvaril« že devetdeset, morda sto predstav, in če gledam skozi življenje, bi izpostavil tri ali štiri, ki so mi resnično veliko pomenile. Ena takšnih je zagotovo Čakajoč Godota, pa Idiot, Dostojevskega, v njej sem neizmerno užival, tudi Disney Razparač ... Eden izmed bolj osebnih likov pa je zagotovo Zmago Batina, ki sva ga ustvarila skupaj z Markom Naberšnikom.
Če vas malo izzovem – gledališče ali televizija?
Gledališče, zagotovo. Gledališče je tisto osnovno, meni zelo dragoceno. V gledališču se stvarem resnično posvetimo, za vsak korak si vzamemo veliko časa; televizija pa rada pohiti, nikoli ni dovolj časa ... Priprave za gledališko predstavo trajajo dva do tri mesece. En mesec zgolj bereš, tega si v nobenem filmu nismo mogli privoščiti. Gledališče je poglobljeno delo.
Na TV ekranih vas trenutno spremljamo v priljubljeni seriji Ja, chef. Ne smem vas vprašati, ali vam je vloga pisana na kožo, zdi pa se, da ste jo lepo »posvojili«. Kaj pravite na to?
Ne želim reči, da so to precej enostavne stvari, so pa vendarle enostavnejše kot gledališke vloge oziroma predstave. V bistvu moraš ujeti en simpatičen lik, ki ima neki svoj karakter – lahko je povsem izmišljen – ni potrebe po tem, da je psihološko poglobljen, saj se to ne zahteva. Moram pa priznati, da ne glede na to, kako si dober, kako te gledalci cenijo, v tem poklicu moraš imeti srečo. In jaz sem je imel precej. Moj prvi film je bil Babica gre na jug, ki je bil v tistih časih pravi »bum« in še danes je kulten. Sodeloval sem tudi pri seriji Naša mala klinika, ki je prav tako večna; zdaj enako velja za serijo Ja, chef. To je vsekakor sreča, kdorkoli drug bi lahko namesto mene odigral vse te vloge, in to zagotovo dobro.
Če ostaneva še malo v duhu zgodbe Ja, chef. Kakšen je vaš odnos do kulinarike?
Toliko življenja sem preživel, da vidim, da so vse stvari minljive, hkrati pa se na novo rojevajo nove. Z Gregorjem Bakovićem sva imela eno izmed prvih kuharskih oddaj na televiziji, in takrat sem se malo okužil s kulinariko. Kulinariki sem se posvečal v tolikšni meri, da sem celo razmišljal, ali bi se s tem začel malce bolj resno ukvarjati. Pa me je potem nekje na poti minilo. (smeh).
Še vedno rad kuham in znam kuhati. Kulinarika mi zelo veliko pomeni, imam jo rad. Toda moram priznati, da je vsega v tem času precej veliko, vse se dogaja s takšno brzino. Za moj okus je postalo malce preveč »obloženo«, tako da se raje vračam k tradiciji.
Večkrat ste dejali, da je hrana na neki način »erotika«. Tudi uživanje ob zvoku kozarcev »čin čin«. Kaj je še tisto, kar vam požene kri po žilah, kaj je vaša strast, vaš afrodiziak?
Zelo me vznemirja, ko me žena polije s paradižnikovo omako. (smeh)
Velik problem je v bistvu to, da vse strasti živim skozi stvari, ki jih delam. Nimam nobenega posebnega hobija, saj se z njim niti nimam časa ukvarjati. Še največ se posvečam hobijem, ki jih imajo radi moji otroci, to pomeni, da z njimi igram košarko in nogomet. Imam pa sanje, da bi se nekoč ukvarjal z navtiko, tega si resnično močno želim. To so stvari, ki so nekje globoko v meni, morda pa pride čas tudi za to. Torej ... to, kar počnem skozi svoj poklic, je moja strast, moja obsesija in afrodiziak. Če ne delam, sem zelo razočaran in to se pozna na »kompletnem mojem življenju«.
Načrti za prihodnost torej ostajajo v gledališču in na televiziji?
Največji načrt za prihodnost je, da začnem delati na sebi, da ne bom izpadel iz tega kolesja. Treniram svoj um, da si bom lahko zapomnil tekst, da bom dovolj aktiven in ustvarjalen, da se ne bom polenil. S časom se stvari spreminjajo, zahtevajo več energije, drugače je, kot je bilo. Včasih smo »bremzali«, zdaj moramo dodajati gas, da se malo zbudimo, da smo aktivni.
Na uho mi je prišlo, da se v Drami pripravlja velik projekt v spomin vašemu kolegu, prijatelju Jerneju Šugmanu? Nam zaupate kaj več?
Letos mineva pet let, odkar Jerneja Šugmana fizično ni več med nami. V Drami smo se odločili narediti večer v spomin na našega prijatelja. Kaj več vam trenutno težko zaupam. Precej bo nastopajočih, imamo svoj dramski band »The Drams«, igrali bomo, naši prijatelji bodo nekaj zapeli, ... To bo resnično prijeten večer, upam, da poln dobrega humorja in perfektne glasbe.
