Življenje je lepo, Ker te nima rad, Dravski most, Jamajka in Slovenskega naroda sin je le nekaj skladb, ki krasijo Jubilej – novi album Tomaža Domicelja, ki je posvečen 70-letnici Festivala Ljubljana. Kako je sploh prišlo do ideje o tem odmevnem glasbenem projektu, ki bo okronan s še enim koncertom Spet akustika, smo tokrat spregovorili z izjemnim kantavtorjem, ki nam je med drugim zaupal, da je po vsej prehojeni glasbeni poti prej ikona kot pa legenda.
Pred nekaj dnevi ste izdali nov album. Kot ste dejali ob predstavitvi, to ni bila vaša ideja.
Res je. Seveda sem si po toliko letih želel posneti in izdati še kakšen album. Pa vendarle, tokratna zamisel je od direktorja Festivala Ljubljana, Darka Brleka, ki mi je lani namignil, da bi bilo letos dobro imeti kaj takšnega, recimo sedemdeset minut koncertnih posnetkov ... Beseda je dala besedo, nato smo ugotovili, da je teh posnetkov za več kot 16 ur, kar je bilo preveč. Jaz sem nato želel trojni album, na koncu pa je prišla zamisel za dvojnega. Vse skupaj je super in vsa čast Igorju Ribiču (»Ribiču Pepetu«), ki je poskrbel za oblikovanje in ki je naredil že veliko ovitkov zame ter za ZKP RTV Slovenija. Vztrajal sem le, da so albumu v prav posebni knjižici priložena vsa besedila. Ne nazadnje gre na albumu za posnetke s šestih različnih koncertov. Tako ima vse skupaj zgodbo, za katero se na koncu zdi, kot da si na enem 77-minutnem koncertu oziroma 76-minutnem na drugem. Skupaj torej več kot dve uri in pol glasbe.
Toda vaši koncerti so precej daljši ...
Moji koncerti so po navadi dolgi tri ure in več. Je pa tako, da jaz ne morem iti prej domov kot občinstvo. Sicer je pa tri ure res minimum, saj vmes govorim še kakšno o vremenu in kako se počutim. (smeh)
Kako pa bo 13. julija na Peklenskem dvorišču v Križankah?
Iskreno še ne vem, kaj bom govoril takrat. Vem, da bo gostja Tinkara Kovač, ki bo predstavila najmanj deset pesmi. Nekaj bo njenih, nekaj bo uspešnic, ki so jih prepevale druge dame, pa ljudje morda niti ne vedo, da so to moje skladbe ... imava še nekaj časa, da se uskladiva. Sicer pa bo zanimiv koncert, saj bom prvič imel gostjo. Prej sem imel vedno gosta ali dva, inštrumentaliste ... Letos pa bo to Tinkara, ki je tudi izjemna flavtistka, tako da se morda na odru obeta še kakšno glasbeno presenečenje.
»Izraz legenda je že tako profaniran ... Vsak ga dobi, če ga hoče, jaz ga nočem. Raje recite Tomaž Domicelj – veteran, kantavtor, pisec besedil ...«
Ob vseh vaših glasbenih stvaritvah ne moreva prezreti odmevnega muzikala Mamma mia!, za katerega ste prepesnili besedila Abbinih legendarnih uspešnic v slovenščino. Ste pričakovali takšen uspeh?
Iskreno, da! Priznam, v življenju sem takšen uspeh pričakoval le za skladbo Jamajka. Skupaj z Dečem Žgurjem sva to pričakovala, nobena druga mi ni bila tako jasna. Za Mammo mio! sem pričakoval podobno, zadevo sem malo oplemenitil, ne nazadnje gre za družinsko zadevo, morje, ljubezen, Sredozemlje in Abbo ... Lahko se tudi pohvalim, da če ne bi bili takšni prevodi, ne bi bil tak uspeh. Poleg tega pa sem imel pred očmi žive osebe, ne te iz filma, ki ga poznamo. Ob tem pa se mi zdi še zanimivo, da ni takšne evforije za novo, virtualno Abbo.
Ob vseh obletnicah preprosto morava omeniti še jubilejno Popevko, ki ste jo močno zaznamovali.
Na Popevki sem sodeloval od leta 1972, mislim, da dvanajstkrat. V tem času sem pobral čisto vse možne nagrade, tudi za besedila za druge izvajalce ... Za prihodnje leto, ob svoji 75-letnici, si želim, da bi nekako predstavil tudi te uspešnice, tako da se ukvarjamo tudi s tem. Sicer pa menim, da bi Popevka morala biti velik dogodek, v to smer bi moral iti festival, da bi bil tak kot takrat, ko je nastal. Danes je to le televizijska oddaja, namesto da bi bil »orng« festival, z mednarodno zasedbo, kot nekoč.
Kaj pa za naprej, pripravljate kaj novega?
Za prihodnje leto se mi zdi, da se bomo dogovorili še za kakšen album. Posnetih imam že šest skladb z Big bendom, tako da jih za vinilno ploščo potrebujem samo še šest. Seveda pa ne bo navadna vinilka, saj bo zraven priložen še CD, na katerem bo vseh teh dvanajst skladb in še kakih pet posnetkov v živo, ki sem jih posnel pred leti.
Mnogi pravijo, da ste legendarni glasbenik, sami pa ste ob predstavitvi albuma Jubilej dejali, da to niste. Kaj je torej Tomaž Domicelj?
Legenda nisem. To naj bodo drugi. Jaz sem ikona! Izraz legenda je že tako profaniran ... Vsak ga dobi, če ga hoče, jaz ga nočem. Raje recite Tomaž Domicelj – veteran, kantavtor, pisec besedil ..., legende pa naj bodo drugi. Ne bom rekel, kdo, a majčkeno poglejte naokrog, pa boste videli, da sem jaz ikona.
»Priznam, v življenju sem takšen uspeh pričakoval le za skladbo Jamajka.«
