Spremljali smo ga lahko na Planet TV v oddaji Leta štejejo, kjer je občinstvo navduševal predvsem s svojo sproščenostjo in simpatičnostjo, zdaj pa naj bi se po poletnem premoru že pripravljala nova sezona.
Klemen, 17. maj je bilo, če sem prav prebrala, 16 let od prvega stand upa. Kako se je vse skupaj začelo?
17. maj 2006 je bil moj prvi nastop stand upa. Spet sem zamudil obletnico. Vsakič zamudim, 18. pa se spomnim in potem Vodopivcu čestitam za skupno obletnico. Ja, 16 let od prvega nastopa, ki sva ga imela s Timom Vodopivcem v KluBaru v Kranju. Miki Bubulj naju je takrat, po domače rečeno, malo »uvalil«. Verjetno je dobil takrat neki budget in je klical nove obraze, češ, vidva bi verjetno rada nastopala in sem vaju vpisal; njega pa takrat sploh ni bilo. Na tisti dan pa se je igral polfinale lige prvakov in v istem lokalu so ob isti uri prenašali tekmo. Jaz sem še ujel tisti trenutek, ko se tekma še ni začela, in sem še imel nekaj odziva, med Vodopivčevim nastopom pa so tekmo začeli prenašati, tako da ni bilo ravno najbolje in najbolj spodbudno; a sva si rekla, za prvič je dobro, greva še. Nisva se vdala, takoj sva se navadila na težke razmere. (smeh)
Nekje sem prebrala, da ste dejali, da vas je rolka pripeljala na pot, kjer ste danes. Zakaj rolka?
Pri meni se je vse začelo s skejtom. Če ne bi skejtal, ne vem, kako bi se stvari dogajale. Vedno gledam, kje so se začele, katera stvar me je do nečesa pripeljala. In to je, da sem začel pri šestnajstih letih skejtati. V srednji šoli sva bila z Mitjem Okornom sošolca in navdušil sem ga nad rolkanjem. Skupaj smo rolkali pred Globusom in on je imel kamero, mi pa smo takrat gledal te skejterske filme – to je bilo nekaj najboljšega, najbolj kul stvar, in smo rekli, mi bomo to tudi posneli. Okorn je bil popolnoma zagret, češ, zdaj bomo to posneli, in smo snemali, montirali in tako je on začel ustvarjati spote iz raznih skejterskih filmov. Potem se je odločil, da je čas za korak naprej, da začne ustvarjati kakšne resne filme. In posledica filma Tu pa tam je, da sem tam spoznal Mikija Bubulja, ki me je prijavil za prvi nastop, in dobil sem motivacijo, da bi tudi jaz kaj takšnega delal – nekaj v smeri igre, nastopanja, morda ne pred kamero, temveč pred ljudmi. Tako da me je dobesedno skejt pripeljal do odra.
Torej neka želja po tem – zabavati ljudi. Kaj pa vas zabava?
Od nekdaj sem si želel zabavati ljudi. Že pred rolkanjem sem v osnovni šoli vedno nastopal, kadar so bile kakšne prireditve, sem recitiral razne Prešernove Poezije, partizanske pesmi, pisal sem materiale za valeto ... Kaj pa mene zabava? Zadnje čase najbolj moj sin. Moram pa priznati, da sem »čuden«, ne zabavam se več ob gledanju stand upa, ker to spremljam vse preveč analitično. Pri stand upu sem se mogoče najbolj nasmejal Eddieju Murphyju, ko sem ga pred 30 leti prvič videl. Ko sem to gledal, se mi je resnično zdelo noro in temu sem se res najbolj nasmejal. Zdaj pa me moj mali zabava z iskrenostjo. Včasih so me morda bolj zabavale neke šale, fore, zdaj pa tudi, kadar sam pripravljam stand up, veliko dam na iskrenost. Najbolj me veseli, če slišim nekaj iskrenega. Tudi če na papirju ni tako smešno, če vidim, da je iz srca, me najbolj nasmeji. »Tamau« zdaj dojema, da naj bi bil jaz smešen in da se lahko ljudje tudi njemu smejijo. In ravno včeraj je želel babici in dedku, sosedom ... zapeti pesem o dinozavru. Zraven se je pačil, oni so se smejali in on je bil navdušen nad tem, da so se mu smejali. Videti je bil zadovoljen, da pri treh letih in pol nasmeje ljudi. On me nasmeji, otroška iskrenost je najzabavnejša.
Očitno gre po vaših stopinjah?
Očitno gre, bomo videli. Tudi če ga kdaj zanese v kakšno drugo smer, mi je povsem vseeno. Nanj skušam vplivati z zgledom, skušam biti čim boljši »foter«, kar koli bo hotel. Če bo želel skejtati, super, če bo želel igrati nogomet – super, bom hodil na tekme. Če bo želel biti smešen, naj bo smešen, če bo želel dramo ali pisati pesmi, ob katerih bodo jokali, tudi prav, samo da bo dober v tem, kar dela, in da bo njemu fino.
Pojdiva korak nazaj. Kaj ljudi najbolj nasmeji?
Mislim, da ljudi, ki so se mogoče že razvili v komediji in so veliko videli, najbolj nasmeje neka iskrenost. Spomnim se, da je davno, morda že pred desetimi leti, Jonas Ž. gledal stand up na gradu. Tega takrat nisem razumel, a bil je smrtno resen, ničemur se ni smejal – v smislu ne verjamem, temu tudi ne verjamem ... Šele zdaj vem, kaj je želel s tem povedati. On ni verjel in se mu enostavno ni zdelo smešno. Tako da se mi zdi, da tisti, ki malo bolj spremljajo komedijo, morajo verjeti temu, kar človek govori na odru. Sicer pa se večina želi imeti zgolj fajn, zabavne se jim zdijo šale na račun komikov. Slovenci lažje prenašamo, da se na odru delamo norca iz sebe, kot pa da vpleteš občinstvo, saj se avtomatsko vsi počutijo bolj ogrožene. Izobražena stand up publika ne, v tujini so zelo veseli ljudje, v tujini cenijo, če se kdo iz njih norčuje, ker to pomeni, da ti je nekdo posvetil čas. Če je komik naredil šalo na moj račun, je neka čast, tudi če me je užalil, tega pa se pri nas še malo bojimo. Drugače pa moško-ženski odnosi, družinski odnosi, otroci ... – to je iskrena komedija.
