Roman Ratej in Martin Štibernik sta izjemna glasbenika, ki sta v svoji karieri dosegla že veliko mejnikov in ki sta zdaj pred novim. Ljubiteljem dobre glasbe sta ponudila nekaj več. Začela sta s priredbo Hotel California, nadaljevala pa bosta še z marsičim, kar bo gotovo pretreslo domačo in po vsej verjetnosti tudi tujo glasbeno sceno. Tako je nastal duet Roma Child.
1, 2, 3, akcija! Prišla je nova zasedba Roma Child. Zakaj tako ime? Kako sta povezana glavno mesto Italije in otrok?
M: Preprosto: Roman, Martin = Ro + Ma.
Zakaj pa child?
R: Ker to je najin otroček, to je glasba, ki jo delava.
Mogoče tudi zato, ker sta se spoznala še v otroških letih?
M: Jaz sem bil v sedmem razredu, Roman pa v drugem letniku.
Kje sta se spoznala?
M: Na vajah, mislim, da v Šmarju - Sapu. Takrat smo vadili z bivšimi virtuozi na podstrehi mojih staršev. To je bilo konec osemdesetih.
Prva skladba, ki sta nam jo predstavila, je priredba hita Hotel California skupine Eagles. Kako je z avtorskimi pravicami? Kako sta to uredila?
R: Kar njim sva jih pustila. (smeh) Torej Felderju, Henleyju in Freyu.
Če si mlad glasbenik zaželi, da bi naredil priredbo kakšnega znanega tujega izvajalca, kaj mora najprej storiti?
M: Danes je to precej lažje kot nekoč. Veliko je ponudnikov, ki urejajo te pravice na spletnih portalih, in seveda je možno dobiti tudi licenco za uporabo. Je pa res, da pač ne dobiš oziroma zaslužiš ničesar. Tudi če narediš spot, posnameš skladbo in objaviš na YouTubu, grejo vsi prihodki od oglasov in drugo seveda originalnim avtorjem.
Skladba je bombastična. Ni tako umirjena kot original Hotel California. Kako sta ga sploh naredila?
M: Ideja se je rodila že pred skoraj tremi leti. Toliko let se že poznava in skrajni čas je bil, da ušpičiva nekaj skupnega. Začela sva delati svoj material, naredila sva že cel album, potem sva vadila pri Romanu doma, ga spravila v neko obliko Na vajah sva debatirala o Donu Henleyju, pa mislim, da je ravno tisti dan odšel Charlie Watts, pa debata levo desno o teh glasbenikih in naju je prešinila ideja, da sva v najinem slogu kar spontano začela reinterpretirati to skladbo.
In je res bobmastično!
R: Ja, saj štos je v tem, da sva vse snemala, te vaje, in komad se je odigral … super je bilo. Bila sva vesela in potem, ko sva šla preverit, kako je posneto, sva ugotovila, da je snemalnik zatajil. Popolnoma nič nisva posnela.
Ja, to se dogaja …
R: Rekla sva si, pa saj tako in tako imava v glavi, bova ponovila. Pa ni šlo, komad nama je ušel. In potem je trajalo dva, tri tedne, da sva ga spet dobila nazaj.
M: Trenutek je odšel, ampak, hvala bogu, se je vrnil.
Kdaj bo pa prišlo še kaj avtorskega?
M: Zelo kmalu, računava na jesen, na zgodnjo jesen. Sicer pa upava, da se bova prej predstavila tudi na koncertih. Tam boste slišali avtorske komade že prej.
Imata super podobo, zelo dodelano, tudi spletna prisotnost na družbenih medijih je zelo dobra. Kdo vama to dela?
M: Sama, s prijatelji. Trudiva se po najboljših močeh.
R: Za naju je to kar novo.
Kaj pa videospot?
Sodelujeva z Multiversed Production s kolegom Matejem Grginičem na čelu, ki je stvar režiral pa zmiksal in vse skupaj spravil v ta videospot.
Roman je zelo energičen, takega, kot je v tem spotu, smo dejansko že navajeni, pri tebi, Martin, pa se sliši neki drugačen način petja, popolnoma si drugačen.
M: Ja, to je moj alter ego - Anglež z juga Londona, ki sem ga sprejel in sva postala dobra prijatelja … (smeh)
Pojeta v zanimivem angleškem narečju. Kako vama je to uspelo? Sta se ga učila po spletu?
M: Vedno mi je bila všeč angleška nesramna dikcija. Potem sem pogooglal in na YouTubu našel dialekt cockney … Seveda je tudi kar nekaj vodnikov, ki ti pomagajo usvojiti to narečje.
R: Martin je prav doktoriral. (smeh)
To pomeni, da so tudi vajini komadi v tem dialektu?
R: Seveda … sicer bo tisti, ki govori to narečje, takoj vedel, da to ni res pravi naglas. (smeh)
A lahko izdata naslov prihajajoče avtorske skladbe?
M: Ne, ne moreva … lahko samo poveva, da Half is not enough … (smeh)
