Tradicionalni gala koncert Poletna noč letos bo posvečen slovenskim pesnicam in pesnikom ob 60-letnici festivala Slovenska popevka. Edinstven dogodek, ki bo v torek, 21. junija, je uvod 70. Ljubljana Festivala, vse skupaj pa bosta povezovala Bernarda Žarn in Mario Galunič, ki sta pred tem z veseljem spregovorila tako o besedah kot tudi o popevkah, ki nas bodo znova združile.
Kakšno moč imajo po vajinem mnenju besede v glasbi?
Mario: Seveda besedilo pogosto ni glavna stvar v popularni glasbi, nekateri besed sploh ne slišijo, pogosto jih v tujih skladbah ne razumejo, pa jim je vseeno glasba všeč. A če govorimo o popevki kot žanru, ki je naš, slovenski, so besede od nekdaj bile in ostale pomembne.
Bernarda: Pri vsaki pesmi sem zelo pozorna tudi na besedilo. In kot bova povedala tudi na odru Poletne noči: besedila so tista, ki so iz čudovitih melodij naredila večne popevke. Dušan Velkaverh je v nekem intervjuju dejal, da so besedila za popevke kot drobne glasbene pravljice, včasih kot glasbeni časopis, včasih pa zgolj impresije, povezane z glasbo, s katero se ujamejo v celoto. In nemalokrat se ujamejo in objamejo tudi z našimi življenji, hrepenenji, bolečinami, radostmi, iskanji, spraševanji in tudi smejanji.
Kaj pa moč besed v življenju?
Mario: Besede so močna stvar, orožje, so ostre, zmorejo ogromno. Zato previdno z njimi, sploh z grdimi.
Bernarda: Ja, besede lahko zelo bolijo. A lahko tudi tolažijo in objamejo in vlivajo veselje in upanje. In čeprav se kdaj v življenju zgodi, da je kaj premočno, da bi se dalo ubesediti, se mi zdi pomembno vsaj poskušati izrekati z besedami misli, občutja, hotenja, hrepenenja.
Katero besedo največkrat uporabljata v življenju, če sploh katero?
Mario: Tega preprosto ne vem, a sem v življenju spoznal moč lepih besed, zato jih uporabljam več kot nekoč. In čarovnija deluje.
Bernarda: O, kako zanimivo in hkrati zahtevno vprašanje. Iskreno, ne vem zares. A zdi se mi ‒ in želela bi si, da bi bila to res ‒ besedo hvala.
Sta morda tudi sama napisala kakšno besedilo?
Mario: Nisem, morda bom kdaj, a se mi je vedno zdelo, da je toliko nadarjenih ljudi, da naj to raje počnejo oni, jaz pa bom to, v čemer sem boljši od drugih.
Bernarda: Sem. A bo bolj prav, če temu rečem poskus besedila kot pa besedilo.
S kakšnimi besedami oziroma zgodbo pa bosta krmarila na letošnji Poletni noči?
Mario: Scenaristka Deja Crnović nama pripravlja besedilo, ki bo preplet zanimivih anekdot iz zgodovine slovenske popevke, seveda pa bova dodala še svoj pogled na poezijo, ki prav zaradi odlične glasbe živi med nami že toliko desetletij.
Bernarda: Dobrodošla zakladnica oz. zaklad podatkov in informacij je tudi dirigent Patrik Greblo. Pokloniti se želimo besedilom in besedilopiscem in pri tem želimo biti zanimivi, spoštljivi in tudi iskrivi.
Zakaj recimo danes popevke ne zaživijo tako kot nekoč? Je kriva hiperprodukcija? Morda slaba produkcija ali kaj tretjega?
Mario: Vse našteto in seveda duh časa. Danes je status popularne glasbe povsem drugačen, priti v zavest ljudi pa je skoraj nemogoče, ne vem, ali to uspe enemu hitu na leto. Nisem prepričan, danes je okrog nas toliko glasbe in drugih vznemirljivih stvari, da je vsenacionalni hit postal bolj čudež kot pravilo. Tako pač je. In zato imamo Poletno noč, da se spomnimo, da ni bilo od nekdaj tako.
Bernarda: Svet se je zelo spremenil, medtem ko sta bila nekoč radio in televizija poglavitni okni v svet, je teh zdaj mnogo. A tudi v današnjih časih najdemo čudovite pesmi, le tako »vsenacionalni hiti« težje postanejo, kot je dejal Mario. Me je pa tudi v zadnjem času prevzelo mnogo slovenskih pesmi.
»Mene so od nekdaj zanimala besedila, pomembno mi je vedeti, o čem se poje.« Mario Galunič
Ko govorimo o zimzelenih skladbah ... kaj vaju pritegne ‒ melodija, aranžma, besedila ali vse skupaj?
Mario: Mene so od nekdaj zanimala besedila, pomembno mi je vedeti, o čem se poje. Saj ne iščem najboljše poezije na svetu, a vseeno, plehkosti se je mogoče izogniti.
Bernarda: Kot sem dejala že prej: objem vsega skupaj. Spomnim se, da mi je mojster Mojmir Sepe v zadnjem intervjuju, ob 90. rojstnem dnevu, dejal, da se je npr. v popevki Med iskrenimi ljudmi zgodila čarovnija, ko sta se preprosto zlila skupaj melodija in besedilo. K tej čarovniji je gotovo pripomogla tudi interpretacija njegove soproge Majde Sepe. Sem pa, kot Mario, vselej zelo pozorna na besede.
Kmalu bodo odšle na počitnice številne oddaje. Kako je oziroma bo z vajinima oddajama?
Mario: Z junijem je Joker res na počitnicah, a vseeno se veliko dogaja. Posneli smo že nekaj oddaj za novo sezono, prav tako je za nami avdicija, iščemo nove kandidate, ob koncu poletja bo na vrsti še ena avdicija in konec avgusta že nova snemanja, na katera se bo treba pripraviti. Do takrat pa si bom seveda privoščil še nekaj dopusta.
Bernarda: Z Jožetom Robežnikom spet pomahava v Nedeljskem popoldnevu septembra. Do takrat pa bova malo dopustovala in malo sveže ideje snovala. No, toliko smo govorili o besedilih, da sem že začela rimati.
Kadarkoli se srečamo, sta nasmejana ... Kaj vaju spravlja v dobro voljo in smeh?
Mario: Moram biti iskren. Jaz nisem vedno nasmejan, a se mi zdi, da je v poslu, ki ga opravljam, pomembno pokazati ljudem svojo veselo plat, tudi novinarjem. Znam pa biti tudi siten in slabe volje kot vsi ljudje.
Bernarda: Ja, seveda. Ne poznam človeka, ki kdaj ne bi bil siten in neugoden. Ampak življenje je eno samo in tako dragoceno, da je vredno dobre volje in radostnega pogleda. Vsak dan sproti in znova. Kot pravi Vlado Kreslin v pesmi Nekega jutra: »Se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi ...«
Kaj pa v slabo voljo?
Mario: Za slabo voljo je vedno dovolj razlogov, odvisno, kako si narejen. Moraš se znati izogniti stvarem in ljudem, ki te iritiratjo, pa nekako gre. Jaz zelo rad delam, kar delam, to je moj večni navdih dobre volje, vse drugo pa poskušam odmisliti.
Bernarda: Če sem preveč utrujena ali lačna, znam biti zelo sitna. Pa nesramnosti in žlehtnobe tudi ne prenašam dobro.
Za konec ne moremo mimo vajine osebne poletne noči. Kakšna je tista najlepša, če gremo stran od glasbe?
Mario: Zame je podoba popolne poletne noči nekje na jugu, najbolje na morju, ob dobri hrani, v dobri družbi. Preprosto in stokrat slišano, a se česa bolj izvirnega ne spomnim. Obožujem tople noči, ki jih je škoda za spanje. In komaj čakam, da se začnejo.
Bernarda: O, to bi lahko bil naslov nove popevke: Noči, ki jih je škoda za spanje. Tudi sama vsa ta leta, odkar vodim Poletno noč, ob vprašanju, kakšna je zame idealna poletna noč, v spominu zajadram na morje pod zvezdno nebo.
»Besedila so tista, ki so iz čudovitih melodij naredila večne popevke.« Bernarda Žarn
