Najpogosteje je ustvarjal v olju in akvarelu, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Bil je slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju.
Njegovi začetki
Slana se je rodil leta 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji. Leta 1949 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Gabrijelu Stupici, pred tem je pri ilustratorju Hinku Smrekarju obiskoval tečaj slikanja. Intenzivno je začel slikati pri partizanih.
Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško, v Egipt in ZDA. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Nagrado Prešernovega sklada je leta 1964 prejel za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja.
Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom Milčka Komelja.
Etnološko navdihnjeni motivi – petelin, kozolci, šopki
Slana je pogosto upodabljal etnološko navdihnjene motive, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah.
Kot je ob njegovi razstavi v Galeriji Hest leta 2016 zapisala Milojka Kline, je utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko, zlahka prepoznavno stilizacijo.
Pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetlične šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. Romantični ustvarjalni nagib, ki ga izdaja motivni izbor, pa Slana večinoma prikrije oziroma preseže s formalno realizacijo.
Ustvarjalna radovednost izjemnega umetnika
Umetnik je v svojih slikarskih delih že zgodaj vključeval risarske prvine. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.
Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev, a tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj. Zdi se, da je prav vseeno, za kakšno izhodišče se odloči – za prevlado intimističnih naglasov ali za prodornost ekspresivnega nagovora; ali daje prednost racionalnim risarskim opisom ali čutnemu barvnemu izrazu; ali ga spodbudi nenadno odkritje ustreznega motiva ali sledi zorenju ideje skozi proces nastajanja – vse postavlja pred gledalca z enako prepričljivostjo, je tedaj še zapisala Milojka Kline.
