Voditeljica osrednjega studia v izteku letalnice bo Polona Bertoncelj, osrednji gost pa Jernej Damjan. Vlogo oči in ušes na vrhu ob odskočni mizi bo prevzel leteči reporter Miha Mišič, ki bo v svojem slogu vsak dan pripravil tudi kakšno statistično zanimivost. David Črmelj se bo v studio, z gosti in informacijami, javljal iz letečega mesta pred vasjo, kjer se za nastope pripravljajo tekmovalci. Poleg dnevnega dogajanja na in ob letalnici, se bodo spomnili tudi na vse uspehe moške in ženske reprezentance te sezone. Pred kamerami in mikrofoni bodo gostili tudi žensko skakalno reprezentanco, ki bo obiskala Dolino pod Poncami. Z reporterskega mesta bosta tekme v Planici spremljala Andrej Stare in dolgoletni strokovni reporter Jelko Gros. V soboto na ekipni tekmi in nedeljo na zadnji tekmi sezone bodo v neposrednem prenosu spremljali tudi poskusni seriji. Gledalci bodo lahko izvedeli tudi, kako potekajo priprave na nordijsko svetovno prvenstvo, ki bo v Planici prihodnje leto. O planiškem spektaklu smo se pogovarjali s Polono Bertoncelj.
Letos bodo na Planici po dveh letih znova gledalci. Koliko vam ti dajejo krila pri vašem delu?
Gledalci so dobrodošli za vzdušje. Spomnim se decembrskega svetovnega prvenstva v poletih, ki je bilo prvo tekmovanje brez gledalcev v Planici, in je bilo na začetku res vse skupaj zelo čudno, tiho, mirno. Potem smo se privadili, a vseeno so gledalci tisti, ki dajo športnemu dogodku poseben pečat. V Planici še toliko bolj in glede na letošnje rezultate sem prepričana, da bo letos v dolini pod Poncami zelo bučno.
Ste tudi vi kdaj Planico obiskali kot gledalka?
Večkrat. Starši so me redno vozili tja in tudi na Pokal Vitranc. Spomnim se neke Planice, ko je padal, bolje rečeno, lil dež in so me starši prepričevali, da bi raje ostali doma, pa se nisem pustila prepričati. In bila je res zelo mokra Planica. Moj takratni pogled na polete je bil povsem drugačen od današnjega.
Bodo letos kakšne novosti pri vašem delu?
V Planici že nekaj let prisegamo na več različnih pozicij, s katerih želimo gledalcem čim bolje prikazati, kaj se kje dogaja. Mislim, da smo s tem v naš studijski program vnesli veliko dinamike. Delali bomo podobno kot lanski finale, le da bomo tokrat verjetno morali biti bolj glasni, da nas bodo lahko slišali. (hehe) Predvsem pri pogovorih, z gostom Jernejem Damjanom se bova že slišala med seboj, ker bova imela slušalke, pri pogovorih s skakalci pa bo bolj pestro, sploh ker bomo nosili še maske. Morda se bo spet zgodilo, da niti ne bom slišala, kaj govori. In se bo kdo od njih prav zato malo pošalil. (smeh)
Vi boste v izteku, razmeroma blizu gledalcev. Je kdaj kaj neprijetnega priletelo od njih v vas? Vam ponudijo tudi kakšno pijačo ali drugo okrepčilo?
Gledalci so vedno za ograjo. Letos bodo verjetno še nekoliko dlje, ker ne glede na vse FIS ostaja pri strogih covidnih protokolih. To pomeni, da so v enem mehurčku skakalci, v drugem mi in spet v tretjem gledalci (verjetno je še kakšen mehurček). Gledalci ne mečejo stvari, vsaj spomnim se ne, da bi jih kdaj. Prej prosijo za kakšne avtogram kartice od skakalcev, ki jih nato jaz mečem njim. Pijačo so mi pa že ponudili (še v nekoronskih časih), ampak vedno prijazno odklonim, ko se dela, se dela.
Kako pa se boste spoprijemali z nizkimi temperaturami?
Planica je najlepša stvar na koncu sezone. Marca sonce poskrbi za prijetne temperature. Mislim, da zadnja leta končamo sezono celo v kratkih rokavih, upam, da bo tako tudi letos. Se pa od olimpijskih iger naprej večkrat pohecamo, da kdor je izkusil temperature Džangdžjakova, ga ne zazebe tako hitro.
Koliko vas sicer s ponosom polnijo zdajšnji uspehi naših skakalk in skakalcev?
Ko so uspehi, je delo veliko prijetnejše, in zato sem jih vedno vesela. Več je dobre volje in manj mrkih obrazov in delati s skakalci, ki so nasmejani, je en sam užitek. Ker jih spremljam že vrsto let, sem vsakega njihovega uspeha zelo vesela. P, da ne bo kakšne pomote, to velja prav za vse slovenske športnike, tudi tiste, ki jih ne spremljam tako podrobno.
Kako se poveselite uspehov?
To je vse tako hitro. Še preden dojamem, kaj se je zgodilo, je skakalec že pri meni. Čestitam mu in začnem delati.
So zaradi nizanja uspehov v zadnjem času tudi razočaranja večja, kadar se jim kaj zalomi? Ga težko skrijete pred tekmovalci oziroma tekmovalkami ter drugimi vpletenimi ali se ga niti ne trudite?
Najbolj razočarani so tekmovalci sami. V takih primerih je najtežje njim, tudi nam na drugi strani ni lahko, ampak še zdaleč se ne moremo primerjati. Po toliko letih se že vsi dobro poznamo in točno vemo, kako odreagirati.
Kako pa uravnotežujete profesionalno in človeško plat, kadar vidite tekmovalca čisto na dnu, vseeno pa morate od njega dobiti izjavo?
Tekmovalci, tudi ko jim ne gre, vedo, da je sodelovanje z novinarji del njihovega posla. Takrat so pač bolj redkobesedni, in to je treba preprosto vzeti v zakup. Je pa lažje, če jih ne spremljaš samo enkrat v sezoni, če ne prideš le na tekmo svetovnega pokala, ampak tudi na kakšen trening, državno prvenstvo, ker potem vedo, da jih res spremljaš, in se potrudijo. Pride tudi trenutek, ko vidim, da bi me tokrat preskočili, in če res ni nujno, potem jim namignem, da gredo lahko tudi mimo. Moje mesto je tam, kjer imajo še vročo glavo, in je zato včasih zanje to težko. Nikoli se še ni zgodilo, da bi nekdo rekel ne, ne glede na rezultat, če sem izjavo res nujno potrebovala.
Padajo kdaj tudi kakšne stave? Če ja, za kaj stavite in komu gre najbolje?
Stavimo ne, mislim, da smo samo na eni novoletni turneji. Vsi reporterji smučarskih skokov in člani skakalnega »krožka«. A se ne spomnim, kdo je bil najboljši. Vem pa, da jaz ne. (smeh)
Vam je kdaj pisal ali vas poklical za športne stave, da bi od vas pridobil kakšno interno informacijo?
Nikoli.
Se med tekmovalci oziroma ekipami čutijo kakšne napetosti zaradi vojne?
Odkar je vojna, nisem bila na nobeni skakalni tekmi, tako da ne vem.
