»Redno hodim v Homec k svoji sestrični in njenemu bodočemu možu Žanu. Imata telovadnico in tam dvakrat tedensko treniram. Mi je res všeč, ker je individualno, ker ni naprav, temveč treningi za vzdržljivost in gibljivost. Potem pa je tu še hokej enkrat na teden, kadar zaradi pandemije seveda lahko igramo,« opiše svoje športne konjičke.
Gregor si namreč življenja brez športa ne zna predstavljati. »Že žena je, preden sva dobila punci, plezala in trenirala karate, skupaj se potapljava, sam pa z družbo igram hokej že več kot deset let. Tako da, ja, šport imam rad, a ne teka, kolesarjenja, pa za gore sem precej len. Je pa res tudi, da zjutraj najprej preberem športne novice pred politiko. In seveda brez košarke in nogometne Lige prvakov na televiziji, če le ujamem, ne gre. Sam sem sanjal, da bom košarkar. Pa sem prezgodaj nehal rasti, neroden sem bil, pa še kaj bi lahko dodal. Ampak na šolskem igrišču sem jo pa redno igral. Potem ko sem si zlomil gleženj, pozneje pa še zapestje, pa res nisem bil več za na igrišče. Sem pa na radiu začel igrati hokej in ga še zdaj igramo.«
