Na vrh se radijca odpravita ne glede na to, ali sije sonce ali pa se vrh skriva v megli

Tomaž Klepač in Iztok Gustinčič o živalskih dogodivščinah s pohodov

B. M./revija Lady
19. 2. 2022, 20.05
Deli članek:

»Pred nekaj meseci me je ustavila gospa in priporočala, naj ne rinem gor, ker je opazila medveda. Z nekaj dodatne previdnosti sem se vseeno odpravil na vrh.«

Osebni arhiv
Iztoka Gustinčiča in Tomaža Klepača pohod na Slavnik sprošča.

Popoldanska voditelja na Radiu 1 Tomaž Klepač in Iztok Gustinčič obožujeta 1028 metrov visoko goro Slavnik v slovenski Istri, kamor sta se letos že dvakrat skupaj odpravila na pohod. Slavnik jima je blizu, ni prezahteven, ima krasen razgled, za vikend pa si na vrhu v koči privoščita še najboljši čaj in jabolčni zavitek. »Osvojitev vsakega vrha je mini zmaga. Na Slavnik grem večkrat s Klepačem kot sam. Sicer pa mi pohodništvo pomeni sprostitev, odmik od službe, opravkov in mestnega vrveža. Nikoli v življenju še nisem meditiral, a se mi zdi, da je to zame neke vrste meditacija. Ko sem pred letom in pol spet začel konkretno trenirati, jemljem to tudi kot obliko treninga,« pojasni Iztok.

KinG, kot ju imenujejo na radiu, največkrat startata iz Podgorja po intervencijski poti do vrha. Pet kilometrov gor in pet dol. »Idealen klanec za nordijsko hojo in za razmigati dušo in telo. Dobra ura gor in dobre pol ure dol. Kadar je jasno, se ti odpre pogled na Jadransko morje, Dolomite, Julijske Alpe, Triglav ali pa proti notranjosti Slovenije. Takrat bi kar živel gor. Kadar piha in je megleno, pa me ta občutek mine,« v smehu doda Tomaž in nam zaupa tudi zabavno anekdoto s poti.

»Poleti zasebni del poti pazita psa čuvaja. In zdaj si predstavljajte, ura je šest zjutraj, na pol zaspan in s hitrim tempom korakaš proti vrhu, ko se nenadoma ob ograji, ki je zgolj električni pastir, pojavita dve mrcini in začneta lajati in renčati. Vem, da sta tam, ampak vedno se ju ustrašim. Enkrat me je eden od teh dveh prijaznih kužkov počakal kar na poti. Kaj naj rečem, skoraj sem se podelal v hlače,« v smehu razloži Tomaž, Iztok pa deli svojo živalsko dogodivščino. »Pred nekaj meseci me je ustavila gospa in priporočala, naj ne rinem gor, ker je opazila medveda. Z nekaj dodatne previdnosti sem se vseeno odpravil na vrh.«