Novice Svet24

Ta je v svojem terminu običajno najbolj gledana oddaja v slovenskem televizijskem prostoru, o čemer nam je pripovedoval tudi Aljoša. Na cesti ali v trgovini ga namreč vedno kdo ogovori. Kaj še počne igralec, ki je leta 2014 dobil viktorja za obetavno medijsko osebnost, in kako svoje igralske veščine uporablja pri vzgoji triletne hčerke Milene?

Ste si mislili, da bo kviz tako dolgo na sporedu? Zakaj menite, da je tako priljubljen med gledalci, tako starejšimi kot mlajšimi?

Zagotovo si nisem mislil, da bo taka priljubljenost. Sploh na začetku se mi je format zdel zelo preprost, ni se mi zdelo, da bo imel kakšno večjo vrednost. Vesel sem, da sem se zmotil, zdaj je na sporedu že sedem let. Upam, da pridemo do 10 let! Lani smo posneli tisočo oddajo, rušimo rekorde in upam, da bomo še kakšnega.

Zagotovo se je v vseh teh oddajah nabralo že nešteto anekdot, nam lahko zaupate kakšno zabavnejšo?

Veliko sem jih že povedal. Je pa res, kot pravijo, sto ljudi, sto čudi. Spomnim se, da je bilo res zanimivo, ko je enkrat do mene prišel gospod in rekel: »Gospod Anže, ničesar me ne spraševati!« Jaz pa sem mu rekel, da to ne ne gre, saj moram na začetku oddaje opraviti dvominutni pogovor z vsakim tekmovalcem. In je rekel: »Prav. Z mano pa ne boste.« In potem ko sem ga spraševal, je odgovarjal le z »da«, »ne« in »tako kot si rekel«. Na koncu je zmagal in tako sva se morala še v naslednji oddaji znova skupaj preboriti skozi tišino.

Gledalci imamo občutek, da vse veste – toda ali se pripravljate pred oddajo? Imate rešitve napisane?

Seveda vse vem, ker se prej temeljito pripravim. (smeh) Sam si lektoriram, in če je kakšna posebna beseda, se slišim še z Aleksandro. Vse imam napisano, a moram delovati tako, kot da vse vem. Če kdaj kaj ne vem, so ljudje kar malo razočarani.

Vas ljudje na ulici prepoznajo, morda kaj vprašajo – saj gledalci menimo, da vse veste?

Osebni arhiv

Tega je zelo veliko, včasih že preveč, sploh če sem na kakšnem dogodku, kjer je prisoten alkohol. Tam se vedno najdejo takšni, ki me ne spustijo tudi po eno uro ali kar ves večer. Drugače moram reči, da je zdaj bolje, ko nosimo maske in me ne prepoznajo tako hitro. Doma vedno hodim pozno v trgovino, okoli pol devetih, da se mi ne bi bilo treba s kom pogovarjati. Sploh starejše gospe rade klepetajo, z njimi imam največ stika. Se mi je že zgodilo, da so rekle kaj neprimernega, a nič hudega, se zgodi. Zanimivo je, da lahko delaš v gledališču 10 ali 15 let, pa te pozna en odstotek ljudi, torej tisti, ki hodijo v gledališče. Na televiziji pa se lahko pojaviš le enkrat ali dvakrat in te ljudje takoj »obrajtajo«. Nekateri preprosto ne morejo mimo znane osebe, ne da bi kaj rekli. Največkrat vpijejo za mano: »Vem, vem! A si ti ta?«

Vas lahko trenutno vidimo na kakšnem gledališkem odru?

Žal ne, tale epidemija me je kar odrezala od teatra. Nisem bil redno zaposlen v gledališču, a sem delal vsaj en projekt na leto in tako ostal v stiku, ker je gledališče vendarle moja prva ljubezen. Od leta 2020 nisem delal nobenega novega projekta, stari projekti pa so umrli. Tudi v mariborskem lutkovnem gledališču, kjer sem največ igral in sem bil zaposlen, nisem več. Malo že postajam depresiven, ker nisem na odru, čeprav bi bil rad. Upam, da se bo kmalu kaj spremenilo.

Ali obstaja kakšen lik ali vloga, za katero bi naredili vse, da bi se preizkusili v njej?

Rad bi odigral kakšno Shakespearjevo dramo, na primer Othello.

Ste oče, imate triletno hčerko, hodi v vrtec?

Milena hodi v vrtec, a ker je v vrtcu veliko okuženih, tudi vzgojiteljice, je veliko doma. Vesel sem, da sem lahko tako veliko doma z njo.

Kaj počneta skupaj, ste jo že peljali v gledališče, v televizijski studio?

Zadnjih sedem let Anže navdušuje kot voditelj oddaje Vem! na RTV Slovenija, a začetki niso bili lahki, je povedal, pretočil je kar nekaj potu. »Po predvajanju prve oddaje me je poklical takratni odgovorni urednik Razvedrilnega programa Mario Galunič in me zelo pohvalil, tako da sem dobil potrdilo, da je bilo vse okej. Danes je veliko lažje, ni več strahu ali treme, je tudi bolj sproščeno in zabavno, vsaj zame.« 

Seveda, v gledališče sem jo peljal že pri enem letu, zdaj pa rada hodiva skupaj v lutkovno gledališče. In tudi doma ustvarjava predstave. Imam eno lutko, ki mi zelo pomaga pri vzgoji hčerke. Če me ne uboga, vzamem lutko, dam roko vanjo in lutka reče: »Milena, prosim, da ubogaš tatija.« Hči pogleda in reče: »Okej, prav.« In moram reči, da mi ta lutka res veliko pomaga, dobro sem se spomnil. Včasih že zjutraj, ko se zbudi, želi kaj vprašati Šuškota, tako je ime lutki, in ji rečem: »Kar vprašaj ga.« Ona pa reče: »Ne, moraš dati roko noter.« Lutka reče: »Dobro jutro, Milena, kaj želiš?« In ona reče: »Pojdi si z mano umit zobe.« To je najino pomagalo, da lažje najdeva stik.

Pa ste si od nekdaj želeli biti igralec?

Ko sem se v srednji šoli prijavljal na študij, sem vedno napisal samo AGRFT. Nikoli nisem razmišljal o ničemer drugem in tam, kjer si lahko napisal tri študijske želje, sem napisal le eno. Najprej mi v Ljubljani ni uspelo, nato sem še enkrat poskusil in bil sprejet.

Ste tudi dobitnik viktorja za obetavno medijsko osebnost, kaj vam je prinesel?

Takrat sem se zaposlil v Mariboru, nato pa je prišlo snemanje Novih dvajsetih, v katerih sem igral Endija, in dobil viktorja. Že kmalu zatem so me poklicali s TV Slovenija, ali bi vodil kviz, in sem seveda privolil.

Ste bili gledalec kvizov?

Kot mlajši sem jih rad gledal, kot starejši pa ne toliko. Pogledal sem na primer kakšnega Milijonarja. Nisem bil ravno enigmatik.

Pa zdaj, spremljate kvize na drugih televizijah? Na vseh televizijah je kakšen kviz in kaže, da je to format, ki je vedno priljubljen.

Noro je, kako veliko ljudi to gleda. Tako starejši kot otroci, pa še tisti vmes, če nimajo opravkov. Najbolj sem presenečen nad ljudmi v starosti med 20 in 30 leti, ti to res gledajo vsak dan. Ves čas se mi dogaja, če sem kje zunaj, da do mene pristopi kakšen fant in me prosi za selfi, da ga pošlje punci, ker skupaj gledata kviz. Seveda jim ugodim. To se mi zdi lepo, saj mladi danes težko gledajo nekaj, kar ni noro adrenalinsko ali povezano s seksom. Vesel sem, da imamo takšno gledanost in da delamo naprej, kot sem rekel: upam, da pridemo do desetke!