Ponosna starša Angelo Ceciarelli iz Rima in Adele Vittiglia iz Bologne sta 3. novembra 1931 povila prekrasno deklico, ki sta ji dala ime Maria. Kmalu po njenem rojstvu se je družina iz Rima preselila na jug Italije, kjer je oče delal kot tržni inšpektor. Tako je mala deklica preživela kar osem let v Messini, in čeprav tam res ni pogosto hladno, je bila mala Maria vedno do kosti premražena ... in to tako, da so jo klicali – setti vistini – sedem oblekic, saj je nase vedno nadela kup oblek, da bi se ogrela.
Neapelj in vojna
Ko je bila Monica stara 12 let, se je družina preselila v Neapelj, v okrožje Vomero, kjer je mala deklica prvič odkrila strast do igre. Tudi sama je večkrat povedala, da se je med bombardiranjem dogajalo res veliko grozljivega in da so tako poskušali strah pregnati na njej najbolj naraven način. Ko so med grozljivimi eksplozijami skrivali v zaklonišču, sta Monica in njen brat Giorgio z lutkami zabavala vse okoli sebe. Tako so vsaj za nekaj trenutkov pregnali strah pred bombami in grozotami vojne.
Hiša, v kateri je živela z družino, je postala pepel – veliko družin je izgubilo svoj dom in med temi je bila tudi njena. Na srečo so imeli kam in so se vrnili v Rim. Vojna se je končala in začela se je njena gledališka pot. Z velikimi očmi je zrla v obetajočo prihodnost, saj je bila neverjetno nadarjena deklica.
Velika želja po igranju
Ljubezen do gledališča jo je pripeljala do Akademije za dramsko umetnost v Rimu. Leta 1953 se je resno začela ukvarjati s teatrom. Igrala je v igrah velikih klasikov, od Shakespeara do Moliera. Prepričala je vse, ki so jo videli stati na odrskih deskah.
Sergio Tofano – profesor, ki ji je spremenil ime
Na akademiji se je zelo zbližala s profesorjem Sergiem Tofanom, ob katerem je tudi igrala. Ta ji je namignil, naj svoje pravo ime Maria Ceciarelli spremeni v bolj zveneče. Skupaj sta se odločila, da bo prevzela mamin priimek in ga nekoliko skrajšala – Vittiglia je postal Vitti in Maria je postala Monica. Njena pot po gledališčih Italije se je uspešno nadaljevala in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo pristala na velikem platnu. Monica je bila nadzemeljsko lepa, imela pa je še eno posebnost: glas – nekoliko hripav in presneto privlačen.
Srečanje z velikanom
Po nekaj manjših vlogah v večinoma komičnih filmih jo je opazil režiser Michelangelo Antonioni. Začela sta sodelovati in med njima je preskočila tudi iskrica ljubezni. Monica je postala njegova muza in glavna igralka izjemne trilogije filmov: Avantura (L'avventura, 1960), Noč (La notte, 1961) in Mrk (L'eclisse, 1962). Pod njegovo taktirko se je preobrazila v trpečo Claudio, zapeljivo Valentino in skrivnostno Vittorio. Sledil je še film Deserto Rosso (Rdeča puščava), v je igrala nevrotično Giuliano. Monica je bila prava eksplozija na velikem platnu, neverjetno nadarjena igralka, ki so jo seveda kmalu opazili tudi v tujini.
Velika imena bleščečega italijanskega filma
Sodelovala je z izjemnimi režiserji, kot so Ettore Scola, Mario Monicelli, Vittorio De Sica, Dino Risi, Carlo di Palma, in seveda tudi z izjemnim igralcem in režiserjem Albertom Sordijem. Leta 1990 je tudi sama sedla na režiserski stolček in ustvarila film Scandalo Segreto.
Poleg pri filmih je bila aktivna tudi na malih zaslonih in Italijane je zabavala v res velikem številu uspešnih oddaj. Prejela je ogromno nagrad, med katerimi so nagrada David di Donatello za najboljšo igralko, sedem italijanskih zlatih globusov za najboljšo igralko, karierni zlati globus in karierni zlati lev na Beneškem filmskem festivalu.
Monica in Alberto
Monica Vitti in Alberto Sordi sta bila in seveda vedno bosta z velikimi črtkami vpisana v zgodovino italijanske komedije. Tandem, ki je skupaj neverjetno dobro deloval in ki je nasmejal na milijone ljudi. Bila sta tudi dobra prijatelja in prava zaveznika. Spomnimo se ju iz velikega števila fenomenalnih komedij, kot so Amore mio aiutami (Ljubezen moja, pomagaj), Polvere di Stelle (Zvezdni prah), Io so che tu sai che io so (Jaz vem, da ti veš, da jaz vem).
Umaknila se je
Leta 2000 se je udeležila praznovanja za 80. rojstni dan Alberta Sordija, potem ni želela več v javnost in se je vse manj pojavljala. 28. septembra 2000 se je poročila s svojim dolgoletnim zaročencem, tudi režiserjem Robertom Russom, ki ji je stal ob strani in ji pomagal premagovati nečloveške ovire Alzheimerjeve bolezni. Roberto je bil ob njej vse do 2. februarja 2022, ko je Monica za vedno zatisnila svoje velike oči.
