Glasbenik Žan Serčič je zelo plodovit. Samo na letošnji Emi in Emi Freš »iz ozadja« sodeluje pri kar treh projektih: kot podpornik perspektivnih mladih glasbenic: De Liri in Stele Sofie (kjer je sodeloval kot soavtor in producent tekmovalnih pesmi) ter kot producent skladbe pevke Anabel, ki bo nastopila na Emi. Zanjo poleg tega producira tudi album, kar trenutno počne še za Evo Boto, BOOOM!, ARI, Lauro Petrinec in zase. Kmalu bo luč sveta ugledalo tudi nekaj njegovih singlov, med drugim za Jana Plestenjaka, čigar del ekipe je postal pred kratkim.
Pišete skladbe za vnaprej znane izvajalce ali se zgodi tudi, da daste stvari iz sebe in jih potem ponudite tistemu, za kogar se vam zdi, da bi mu najbolj ustrezale?
Vedno sem pesmi črpal iz momentov, čustev in ljudi. Mislim, da vse pesmi že nekje obstajajo, jaz imam samo dar, da jih spravim v smiselno celoto in pomagam preslikati čustva glasbenika, za katerega ustvarjam, v pesem. Ni se mi še zgodilo, da bi mi komad nekaj časa »ležal« in šele nato našel svojega lastnika.
Obstaja tudi kdo, ki mu ga ne bi dali za noben denar?
Zgodilo se je že, da mi je bila za pesem ponujena velika vsota denarja, pa je nisem prodal. Razlogov za to je več, ampak največji je, da sem čustveno navezan na pesmi, ki jih napišem zase, ker govorijo o določenem trenutku in obdobju mojega življenja. Vsakič, ko pogledam nazaj na stare pesmi, razmišljam, kaj vse bi še lahko naredil drugače. Ampak nikoli z občutkom obžalovanja, ker vem, da sem v tistem trenutku ravnal tako, kot mi je narekovalo srce. Dokler bom sledil temu, vem, da sem na pravi poti.
Za koga pa bi vam bilo v največjo čast napisati oziroma producirati pesem?
Glede na to, da sem produciral že za Modrijane, Vlada Kreslina in kar pet pesmi za Jana Plestenjaka, je na tem seznamu narejenih že kar nekaj kljukic. Najbolj pa si želim napisati komad, ki bi združil več glasbenikov iz več žanrov in prišel do ljudi. Zame je glasba vedno pomenila druženje, deljenje čustev in skupnih interesov. Zato mi je v čast producirati in pisati za vsakogar, ki si to želi in upa deliti z mano – pa naj bo to njegova prva ali stota pesem.
Za Bepop ste, kot so mi povedala dekleta, še isti večer, ko ste se spoznali, napisali pesem Daj se nasmej. Gre vedno tako hitro?
Želel bi si, da bi šlo vedno tako hitro. (smeh) Ampak po navadi takoj po srečanju, ali kot pravimo v glasbenem žargonu, 'sessionu', ugotovim, ali sem kot avtor primeren za nekega izvajalca. Včasih so nekateri ljudje tako polni vsebine, da me navdahnejo že po nekaj minutah pogovora in je takoj jasno, o čem bo govorila pesem. Zgodi pa se tudi, da pri možganskem nevihtenju v tistem času ne najdem dovolj oprijemljivih lastnosti za izvajalca. Potem jih raje napotim k drugemu stanovskemu kolegu producentu ali avtorju, saj očitno jaz nisem pravi zanje – vsaj tisti moment ne.
Daj se nasmej pa je zagotovo ena izmed pesmi, ki je nastala po navdihu in občutkih, ki sem jih prejel od punc že samo, ko smo sedli za isto mizo in pojedli lepinjo. (smeh) Takoj sem dojel njihove značaje in poglede na svet in že v avtu na poti domov sem se spomnil: »Tudi če imaš slab dan, daj se nasmej – dvigni glavo gor, vse bo okej.« Drugače je, če to zapoje nekdo z okoli 40 leti življenja, ki se je tega res naučil, hkrati pa se lahko z njim poistoveti tudi sedemletnik, ki ni dobil lizike. Tudi zato mislim, da je pesem tako uspešna.
Ste do sebe bolj ali manj zahtevni?
Do sebe sem najbolj zahteven. Samorefleksija je vrlina, ki se je kot umetnik preprosto moraš naučiti, da lahko napreduješ. Tudi zato sem verjetno v krogih ustvarjanja glasbe znan po tem, da veliko zahtevam, čeprav je z mano zabavno delati. Menim, da moraš najprej od sebe zahtevati 100 odstotkov, če to želiš od drugih, samo tako si lahko vzor in nekdo, ki dviguje frekvenco – kar kot producent moraš.
Najbolj sem do sebe postal zahteven, ko sem se začel zavedati, da je glasba nekaj, kar zdaj počnem profesionalno. Da je od mene odvisno, kaj bodo ljudje slišali na naslednjem CD, in da so od mene odvisni tudi ljudje, ki z mano ustvarjajo in ob meni stojijo na odru ter enako verjamejo vame oziroma v moje sposobnosti.
14. februarja izide vaš novi singel, ki bo zelo osebnoizpoveden. Nam lahko zaupate kaj več o njem?
Naslov novega singla je Zadnja noč, govori pa o najbolj intimnem, s čustvi nabitem momentu med partnerjema tik pred razhodom. Nekako vesta, da nista več za skupaj, pa vendar so zadnji momenti skupaj nekaj neprecenljivega. Medtem se seveda oba sprašujeta o tem, kaj bo, ko bo tega konec, kdo ju bo nadomestil. In ko sem napisal ta dva verza: »Kdo te bo objel ponoči, ali sama boš zaspala?Kdo ti bo obrisal solze, ali sama boš jokala?« sem vedel, da gre za nekaj močnega, nekaj, s čimer se lahko povežemo vsi.
Tudi idejo za videospot sem dobil takoj in vesel sem, da je odziv na izseke pesmi na družbenih omrežjih eksplodiral. Pesem mi je pomagal dokončati kolega producent Krešimir Tomec. V videospotu nastopajo tudi člani benda: Anže Langus Petrović, Marko Hrvatin in Goran Moskovski, v občinstvu pa lahko ujamemo tudi Anabel.
Mislim, da že vse pesmi nekje obstajajo, jaz imam samo ta dar, da jih spravim v smiselno celoto in pomagam preslikati čustva glasbenika, za katerega ustvarjam, v pesem.
Selitev v Ljubljano se je izkazala za eno boljših odločitev v mojem življenju. Toliko priložnosti, spoznanstev, ljudi z istimi interesi ...
Črpate navdih pogosteje iz lepih ali iz grdih stvari, ki se vam zgodijo v življenju?
Vsi vemo, da se največ naučimo iz težkih trenutkov, in prav ti v nas vzbudijo največjo željo po izražanju in spremembah. Album, ki ga bom izdal letos, je navdihnil konec dolgoletne zveze, medtem ko ima album Iz moje sobe s komadi, kot so: Čudeži, Drugače siješ, Nisva kul, Snežinki ..., bolj sproščen občutek in je refleksija vsakdanjih stvari, ki jih morda ne opazimo. Če poenostavim: ko sem napisal album Iz moje sobe, sem bil srečen v zvezi, zdaj sem pa spet začutil bolečino in dobil navdih.
Nov album je nekakšen »ponovni izum« Žana. (smeh) Bolj zrel zvok z ogromno kitarami, zapakirano v nekoliko bolj drzno produkcijo in s svežimi ritmi, ki jih navdihujeta Mediteran in latino svet. Ko sem napisal nove pesmi in ugotovil, da gre za nov paket, sem dolgo razmišljal, kakšen zvok naj jih obda. Glede na emocije in samo melodičnost skladb sem ugotovil, da bo to definitivno nekaj zunaj moje cone udobja in hkrati ena seksapilnost, ki si je v prejšnjih pesmih nisem upal pokazati. Na kratko: šlo bo za album, ob katerem lahko jočeš in plešeš hkrati.
Pred kratkim ste se preselili v Ljubljano. Zakaj?
Začutil sem, da je Ljubljana mesto, kjer moram biti v tem obdobju življenja. Začelo se je s tem, da sem se zaradi snemalnih dni v ljubljanskih studiih začel vozil po tri- do štirikrat na teden skozi Trojane in nazaj. Opazil sem, da je to začelo vplivati na mojo produktivnost, ki mi pri delu veliko pomeni, zato selitev ni bila več vprašanje. Zdaj se je izkazalo, da je to bila ena boljših odločitev v mojem življenju. Toliko priložnosti, poznanstev, ljudi z istimi interesi ... in tudi moje stanovanje je postalo pravo zbirališče glasbenikov, kjer konstantno nastajajo novi projekti in nove pesmi.
Kako se počutite v prestolnici?
Frekvenca je precej višja. Vse se odvija hitreje, kar mi v tem obdobju prija. Veliko navdiha, ampak na drugačen način – bolj odprto.
Kaj najbolj pogrešate iz domačih koncev?
Verjetno prav to nasprotje. Medtem ko je frekvenca v prestolnici visoka, je v Lenartu nizka. Lenart bo zame vedno balonček udobja, rutine, starih prijateljev. Nekih izzivov pa tam več ne vidim, kar je super, če potrebujem prostor za počivanje. Lahko bi rekel, da pogrešam tudi svojo družino, ampak so se naše vezi še bolj trdno spletle in se slišimo in vidimo prek videoklica več, kot smo se, ko sem živel na Štajerskem. Sicer pa, saj veste, kako pravijo: Nikoli ne moreš imeti vsega. (smeh)
Od nedavnega ste tudi del ekipe Jana Plestenjaka. Kako so vas sprejeli?
To, da sem del Janove ekipe, mi je v veliko čast, že zaradi tega, s kakšnimi glasbeniki si delim oder. Zelo sem vesel, da smo se tako ujeli, vsak od nas ima svojo vlogo – vsi skupaj pa služimo glasbi in odličnim Janovim pesmim. Skratka, sprejeli so me odlično in vesel sem, da sem lahko en del, ki je v novo zasedbo prinesel svežino.
Kako je delati z Janom?
Z Janom se poznava že pet let in delo z njim na kakršenkoli način je bilo vedno užitek. Tako igranje na odru kot produkcija sta na najvišji možni ravni v Sloveniji in vesel sem, da mi Jan to zaupa. Večina tega ne ve, ampak marsikdaj je Jan preletel katerega izmed mojih še neizdanih tekstov in mi s svojimi dolgoletnimi izkušnjami nesebično sugeriral z besedo, ki je spremenila vse.
Kaj pa radi počnete, ko ne gre za glasbo?
Zase bi rekel, da sem človek, ki življenje zajema z veliko žlico. Zato se razveselim vsake stvari, ki se je lotim ali ki se mi ponudi v življenju, in v njej uživam. Rad se ukvarjam z več športi, rad kuham, rad tudi režiram spote ali za njih napišem scenarije. Zelo rad imam ljudi, ker mislim, da se od vsakega lahko vsak od nas nekaj nauči. Tako da sta verjetno dve izmed mojih največjih strasti spoznavanje ljudi in delo z njimi.
