»Ne vem, kaj se mi je obrnilo v zadnjih dveh letih. Zmeraj sem namreč igral pozitivne like, te trpeče socialne, zdaj pa sem nenadoma povsod negativec. Mi je pa tako bolj všeč, saj je to dlje od mene in mi je zato v večji izziv, ker moram spet malo pobrskati po sebi. Nihče ni namreč samo angelček in samo hudič. Fino je brskati po svojih negativnih stvareh in jih ozavestiti. Je celo malo terapevtsko,« pravi Primož Vrhovec, ki se vlogi rad približa tudi prek čutnega zaznavanja – vonja. »Za vsak večji projekt – predstavo ali serijo – kupim neki parfum, ki ga imam od prvih vaj do premiere in potem ga uporabljam dosledno samo za ta projekt, saj mi pomaga asociativno vstopati v lik. Je kot neke vrste obred,« pojasni.
Nekdanji skakalec
Primož se je začel z igro ukvarjati, potem ko je v kot postavil skakalne smuči, s katerimi je skakal kar deset let, še vedno pa to ostaja njegov najljubši šport. »Ko sem nehal s športom, je sledila vojska, nato pa služba. Manjkala mi je popoldanska dejavnost. Ker me je igra od nekdaj zanimala, sem šel v dramsko šolo Barice Blenkuš, ki je bila takrat izjemno popularna. Moja mentorica je bila Barbara Pia Jenič. Povabila me je v Senzorium in tako se je začelo. Nato sem postal še član Šentjakobskega gledališča,« se spominja. Prelomen pa je bil koncert skupine The Rolling Stones v Beogradu. Takrat je namreč po naključju videl sprejemne izpite za Akademijo in si rekel, da bo šel bolj za hec poskusit, da ujame zadnji vlak. Star je bil namreč 25 let. Ko je izvedel, da so ga sprejeli, in to že v prvem krogu, je bil v šoku. Življenje se mu je nato v treh mesecih povsem spremenilo – dal je odpoved v redni in dobro plačani službi, odjavil stanovanje in šel v Beograd, v stanovanje, ki ga prej nikoli ni videl, saj ga je rezerviral na daljavo, ter takoj padel v študij. Najtrši oreh je bila dikcija. »Imel sem zelo strogo profesorico dikcije, ki mi je rekla, da me bo spustila šele, ko se ne bo vedelo, da sem iz Slovenije, kamor koli me v Srbiji postavi na oder, in se je tega tudi držala. Prej sem diplomiral kot naredil izpit iz dikcije. A za to sem ji danes zelo hvaležen,« pravi Primož.
Beograd in Slovenija
Čeprav mu je Beograd dal veliko, tam ni nikoli želel ostati. »Beograd je super za mesec, dva, tri, potem je pa preveč konfuzno mesto zame, da bi si tam ustvaril življenje. Beograd je država zase, to ni Srbija. Tudi če bi imel vsak drug dan predstavo, bi si komaj pokril najemnino. Da bi se za neke predstave za tisti drobiž vozil iz Slovenije, si pa tudi nisem mogel privoščiti. Pa tudi vedno sem imel raje naše slovensko gledališče kot srbskega,« razkriva, čeprav preboj na slovensko profesionalno sceno zanj ni bil lahek. »Kakor sem bil v Beogradu tujec kot Slovenec, imam še vedno malo občutek, da sem to tudi tu, ker imam drugo šolo. Od začetka so bili spleti okoliščin, da sem se sploh prebil, in sem zelo hvaležen predvsem Jaši Koceliju in Tatjani Peršuh, da sta mi dala prve priložnosti. Zato sem zdaj tudi vpisal magisterij, ker edina stvar, kjer imam primanjkljaj glede srbske šole, je slovenski jezik, slovenska dikcija, slovenska umetniška beseda, in sem dal na magisteriju dosti poudarka na to, da se tu izpopolnim,« pojasni Primož, ki ga lahko trenutno na odrskih deskah vidite v uprizoritvah Jacques in njegov gospodar, kmalu pa ga čaka premiera v Mini teatru v predstavi Shopping and Fucking angleškega dramatika Marka Ravenhilla v režiji Brine Klampfer.
Delo okoli hiše in stik z naravo
Primož sicer živi v vasici nad Domžalami, v majhni leseni hiši. Rad je sam svoj mojster – zgradil si je večji lesen rastlinjak, saj prisega na samooskrbo čez vse leto. Na vrtu ima vse razen monokultur, z zelenjavo pa oskrbuje celo širšo družino in prijatelje. Povrtnine zna tudi pripraviti, naredi pa tudi ozimnico. V trgovino gre samo po stvari, ki jih ne more pridelati ali pripraviti sam. Je tudi kuharski navdušenec, celo kruh je začel peči sam. Letos poleti si je namreč za rojstni dan kupil prenosni pekač na drva ter zdaj dela pice in peče lepinje. Radodaren pa je tudi do treh mačk, ki so pot do njega našle same. »Delo okoli hiše, z naravo, mi je zelo terapevtsko. Izkoriščam tudi deževnico, v prihodnosti pa si želim dodati tudi solarne celice, vendar je trenutno to prevelik strošek za staro hišo. Trudim se biti čim bolj varčen in ekonomičen,« pravi ekološko zavedni igralec, ki v prostem času rad posluša plošče – stari rock, jazz in blues, ušesu prijetni pa so mu tudi zvoki, ki prihajajo izpod plošč njegovih staršev iz časa nekdanje Jugoslavije in starih šansonov.
»Včasih se je res delala glasba z dušo in se je tudi poslušala. Danes pa je glasba šov. Instantna. Ni več pristnosti. Še ena stvar, pri kateri me spreletava srh, so krediti. Jaz to imenujem sužnjelastništvo 21. stoletja, a žal je svet čisto narobe narejen, saj brez tega ne moreš narediti nič. Banka še nobenemu revežu ni dala denarja, samo tistemu, ki ima,« se zaveda Primož. Zelo kritičen je tudi do družbenih omrežij in mobilnih telefonov. »Telefon je podaljšek osebnosti. To je tako zlo. Najbolj bizarno je, da družbena omrežja delajo ljudi asocialne, in tega se ljudje sploh ne zavedajo. Jaz se zavedam, da sem odvisen od telefona, in že to je veliko. Zelo pa se poskušam držati tega, da ga odložim dve uri pred spanjem in da to ni prva stvar zjutraj, ki jo primem v roke, da imam čas zase, da naredim kaj koristnega, in se šele potem priklopim,« pojasni Primož. Tega se zaveda tudi njegova lepša polovica, plesalka, s katero sta zelo srečna.
