Pravljice so del otroštva vsakega od nas in tudi Mojca Fatur ima na ta čas svojega življenja zelo lepe spomine. Odraščala je v Izoli, kar pomeni, da so z družino tako rekoč vse poletje preživeli zunaj, na plaži. »Ob koncu počitnic sem imela lase čisto bele, polt pa zagorelo kot čokolada. Po soseski smo se podili s kolesi, se igrali med dvema ognjema, plezali po drevesih … Sama sem deset let hodila tudi k tabornikom, kjer sem se naučila ogromno uporabnega. Taborjenja so bila pa sploh posebna dogodivščina. Najbolj sem uživala v pripravah kulturnega programa za ob večernem ognju. To so bili res čarobni trenutki. Čeprav sem bila vedno drobčkana, sem bila v otroštvu bolj fantovska. Na kratko postriženi lasje, vedno oblečena v modro, ki je še danes moja najljubša barva, in s popolnoma potolčenimi koleni,« se spominja z nasmehom na obrazu.
Tudi pravljice je imela rada. »Zelo ljube so mi bile Pekarna Mišmaš, Jure Kvak kvak, Deklica z vžigalicami … Pozneje pa sem oboževala Piko Nogavičko in Toma Sawyerja. Na začetku sta mi brala starša, ko sem se naučila brati, pa sem raje brala sama. In brala sem res veliko. Dosti več kot zdaj,« razmišlja sogovornica, ki pa je imela že v otroških dneh tudi veliko domišljije. »Domišljijski svet ima zelo veliko vlogo pri vseh ustvarjalcih, ne samo pri igralcih. Tam najdeš čuda stvari, ki jih v fizični realnosti ni mogoče zaznati. Jaz v svetu domišljije preživim veliko časa. Tudi takrat, kadar ne ustvarjam ničesar konkretnega. Prepričana sem, da nam domišljija lahko pomaga priti do globljih uvidov o sebi in življenju. In lepo je, ko nam te odbleske druge resničnosti uspe vsaj za kanček prenesti v vsakdanje življenje.«
Navdihnili so jo otroci
Mojca je znana tudi po svoji ustvarjalnosti. »V mladosti sem res zelo dobro risala in slikala. A sem ta talent skozi leta zanemarila. Če talentov ne razvijamo, lahko kmalu poniknejo. Me pa misel, da bi se vpisala v kak slikarski krožek, zadnje čase zelo nagovarja.« Zdaj je vse svoje talente združila v novem projektu – napisala je zbirko pravljic Osamljeni gaj, za kar so jo navdihnili njeni otroci. »Po postavljeni diagnozi sem se zavestno umaknila in večino projektov zavrnila, ker sem vedela, da potrebujem čas zase. Lev je bil takrat star deset mesecev. Tako da me je on bil še najbolj vajen v vlogi mame in gospodinje. Želela sem, da bi me tudi on imel možnost spoznati kot ustvarjalko. Od nekdaj sem rada pisala, in misel na to, da bi jim poklonila knjigice, ki bi jih nato oni lahko brali svojim otrokom, se mi je zdela krasna. Najprej sem napisala Zimsko. To je bilo pred več kot desetimi leti. Takrat fanta še sploh nista bila rojena. Prva jo je prebrala Mila in njej se je zdelo verjetno fino že to, da je mami napisala pravljico. Takoj za njo jo je prebral Klemen, ki mu je bila tudi všeč. A v resnici je bila tista prva različica dvakrat predolga in čisto preveč zapletena. Stvari morajo vedno malo odležati, da dobimo distanco in smo sposobni uvideti realno sliko. No, zdaj je preteklo toliko časa, da sem stvari postavila na svoje mesto. Seveda sem vse štiri pravljice ponovno najprej prebrala svojim otrokom. Glede na njihove odzive sem nekatere stvari tudi pokrajšala ali jih malo natančneje opisala. Sledile so prijateljice, ki so mi tudi dale koristne povratne informacije.«
Liki njenih pravljic govorijo o pomenu skupnosti, prijateljstva. O tem, da moramo verjeti v svojo moč in vrednote. O tem, da je vse mogoče, če smo le dovolj vztrajni. Prebiranje pravljic je tudi sicer njihov družinski ritual. »Po večernem umivanju vedno sledi branje. Beremo zelo različne stvari. Trenutno smo ravno zaključili s Čarlijem in tovarno čokolade Roalda Dahla. Pred tem pa smo prebrali Babico barabico. Vsi trije knjige kar požirajo, kar me zelo veseli.«
Pa največji izziv pri pisanju? »To mi je pri treh otrocih predstavljalo najti dovolj časa in miru za pisanje. Sploh v karantenskem času, ko smo bili vsi doma. Časovno pa so mi vzele zelo različno časa. Kakšna se je kar stekla skozi mene, kakšna mi je pa tudi nakravžljala živce,« odkrito priznava simpatična igralka in doda: »Pri vsem tem ni šlo toliko za željo kot za potrebo po pisanju. Ko je pisana beseda pač zelo močno polje tvojega ustvarjanja. Od nekdaj sem veliko in rada pisala, tako da so moji predali polni popisanih zvezkov.« Ker je tudi njena življenjska zgodba polna najrazličnejših izzivov in naukov, je že razmišljala, da bi pisala tudi o tem. »Predvsem, da bi svojo pot do ozdravitve prelila tudi na papir. Ampak vedno delujem zelo po instinktu in navdihu. In za zdaj še nisem začutila, da bi bil pravi čas za to.«
