Čemu se smejemo Slovenci?
Drugim. Ne prenesemo humorja na svoj račun, čeprav je ta najbolj žlahten, takega imajo na primer Angleži ali Judje. Pri nas tega ni, samo poglejte, kako med sabo komunicirajo politiki, ne premorejo kančka samoironije ali humorja. Ne vem, kaj se zgodi človeku, ki se odloči za politiko, da postane tako prekleto resen. Ali pa če gre v cerkev. Pravim, da se nam s krstom ne izbriše samo izvirni greh, ampak velikokrat tudi smisel za humor. Greh se povrne, humor pa zlepa ne. (smeh) Preveč resno se jemljemo. Če sebe ne jemlješ tako resno, blazno resno jemlješ svet okoli sebe, ljudje pa mislijo, da je ravno obratno. Če porabiš toliko energije za resnobo do sebe, ti je zmanjka za svet in se zato iz njega norčuješ. Če se iz sebe malo norčuješ, pa ti ostane dovolj resnosti za svet okoli sebe in lahko odgovorno živiš.
Vi ste verni, a se precej šalite tudi na račun cerkve, kar je redko. Ste imeli kdaj težave zaradi tega?
Sem unikum v našem prostoru, kar se ustvarjanja na verske tematike tiče, in seveda sem imel težave zaradi tega. Iz svetih reči se ne smemo delati norca! Sem bil obtožen raznih stvari, med drugim tudi bogokletstva. Pa naj me prepovejo – nič boljšega zame: dam reklamo »predstava, ki jo je cerkev prepovedala«, pa bom razprodan! (smeh) Vedno se najde kdo, ki mu tvoj humor ni všeč, s tem ni nič narobe, je pa, če te hoče kdo utišati. Vsak lahko pove svoje mnenje, ga razumem in se opravičim, če koga užalim, čeprav to ni nikoli moj namen. Ja, sem imel težave, na začetku sem se zaradi tega zelo sekiral, zdaj pa imam že debelo kožo. Kar vidite na meni, ta debelina, širina, kilogrami, to ni nič drugega kot ljudje, ki jih imam v želodcu, in debela koža, ki sem jo tekom petdesetih let navlekel nase. To povem tudi zdravnici, ko mi reče, da moram shujšati.
Verniki so na splošno zelo občutljivi in ves čas v obrambnem položaju …
Ne! Vas bom kar ustavil, imam drugačno izkušnjo. Velika večina vernikov premore širino, le najbolj glasni ne. Oglasijo se namreč tisti, ki so malce bolj napeti, zadrti, zato mislite, da smo vsi takšni. Pa ni res! Govorim iz lastnih izkušenj, ker sem imel kakih tisoč predstav znotraj slovenskega cerkvenega prostora, in velika večina me treplja ter se strinja z mano, le manjšina ne – manjšina pa je vedno najbolj glasna. V vseh stvareh, zato tudi demokracija škriplje. Demokracija bi morala biti neki skupni jezik, soglasje raznih mnenj, zdaj pa je tako, da se manjšina oglaša, večina pa brani, in imamo to čudno razglašeno demokracijo.
V politiki ni komunikacije, na splošno nam je v odnosih primanjkuje oziroma je zelo slaba, tudi žaljiva.
To je tudi posledica zrenja v ekrane. Človeku v obraz povedati stvari – lepe ali slabe – je neprimerno težje kot to napisati. Če bi brali samo komentarje na spletu, bi mislili, da se bomo pobili med sabo. Samo pljuvamo eden po drugem. Manjka nam sočutja, empatije. Tudi mene velikokrat kaj razburi, sem malo kolerika po naravi, a sem se naučil, da si vzamem pet minut, da najprej ta vihar premostim v sebi, in se lahko potem normalno pogovarjam. Ljudje ne znajo več potrpeti in malo premisliti, ampak s prvo ihto vse zapišejo. Je pa tudi res, da so zdaj drugi časi in druga vzgoja. Danes se otroci že rodijo z vsemi »wifiji«. Jaz sem se igral z medvedki, moji otroci pa se igrajo z mobilnim telefonom – normalno, da se to nekje pozna, imajo drugačen način komunikacije. Malo se bojim tega. Internet je prinesel ogromno dobrih stvari, a mi smo, takšni, kot ljudje smo, potegnili ven samo slabe in zdaj imamo, kar imamo.
Kakšna bo prihodnost?
Ostajam optimist. Otroci s tem rastejo, prilagodili se bodo in preživeli. Svet je tako narejen in mi smo pač ena veja stvarstva, ki napreduje hitreje kot druge – čeprav bi bilo morda bolje, da ne bi, morda bi nam bilo lepše, če bi ostali opice. Mislim, da imajo opice med sabo boljšo in lepšo komunikacijo, kot je trenutno naša: one druga drugi pobirajo zajedavce s kože, mi pa jih drug drugemu dajemo. (smeh) A svet gre naprej. In svet je lep, kakorkoli obrneš. Živeti je lepo, tudi če te boli.
