Pri vas očitno niste vi tisti, ki zjutraj otroka odpeljete v vrtec?
Ema še ni v vrtcu (kmalu bo dopolnila eno leto, porodniško sem zaradi dela zaključila tri mesece prej), temveč jo doma čuva neka gospa. Liama, ki ima tri leta, pa uredi in v vrtec odpelje partner. Moram pohvaliti partnerja, saj je, medtem ko sem jaz na televiziji, pri njem precej veselo: pripravlja zajtrk, kuha kašice za Emo, oblači otroka … Zelo je priden. Jaz pa po oddaji in pripravah za naslednji dan odhitim domov, da prevzamem Emo, se malo pocrkljava, nato pa grem po Liama v vrtec. Je kar zanimivo in nikoli dolgčas.
V vaši družini sta vlogi obrnjeni – mož je tisti, ki bolj gospodinji.
Res nimamo klasičnega družinskega življenja, moj partner mora biti kar precej za štedilnikom. Tudi sicer nimava klasično razdeljenih gospodinjskih del. Kdor je prost oziroma ima čas, skuha, opere perilo ali pomije posodo … Čeprav moram priznati, da slednje pogosteje opravlja on. Pravi, da je pomivanje posode zanj neke vrste meditacija. V redu, pač meni ni treba. (smeh) Ko poslušam druge družine, starše, kako imajo drugače urejeno, si rečem, oh, joj. A mi smo se tako navadili.
Koliko vam pomeni mnenje drugih?
Lahko bi rekla, da vse manj, čeprav me komentarji in opazke še vedno zelo prizadenejo. Sem pa z leti, odkar sem v novinarstvu, dobila malce tršo kožo, kot sem jo imela na začetku. Zdaj poskušam izbirati komentarje. Prebiram le tiste, za katere vem, da povedo nekaj tehtnega, in se izogniti tistim, za katere vem, da pljuvajo ali drugače gledajo na svet kot jaz. Najbolj verjamem svojemu partnerju, on je moj največji kritik, kar zadeva televizijsko delo. Pa tudi starši in najožji prijatelji. Sem pa morda tudi preveč samokritična, ker je v to smer naravnan že moj karakter.
Se znate tudi pohvaliti?
Znam, a se redko. Moram pa priznati, da pred spanjem treniram hvaležnost, se spomnim lepih trenutkov dneva in me to malo pomiri. Dam si tudi kakšno pohvalo. To niso velike stvari, recimo, nazadnje sem bila strašno vesela, ko sem pripravila praznično mizo, kar je moj triletni sin opazil in rekel: »Mami, kako je lepo!« To se me je res dotaknilo, ker sem prišla zelo utrujena iz službe, a je bil božič in sem rekla, da bom vseeno pripravila praznično vzdušje, pogrnila prt, prižgala svečke, in ko je sin to opazil, sem bila zelo zadovoljna in se pohvalila, da sem se kljub vsemu potrudila.
Prej ste bili novinarka. Je zdaj, ko ste voditeljica, opazk več?
Za zdaj tega še ne opažam. Morda tudi zato, ker je oddaja Jutro na Planetu razvedrilna, pozitivno naravnana, imamo goste, ki dajo veliko nasvetov, in teme, ki zanimajo širšo množico. Za zdaj je več pohval, ljudje vidijo, da smo sproščeni, da se trudimo, zato so nas lepo sprejeli. Se pa zavedamo, da bodo tudi kritike, saj ima vsak svoje mnenje in je še veliko napak, a tudi mi se učimo in poskušamo biti vsak dan boljši.
Zakaj ste izbrali novinarstvo?
V gimnaziji sem si želela študirati novinarstvo, a sem nato izbrala obramboslovje, saj se je takrat Slovenija ravno priključila zvezi Nato in sem si predstavljala, da bom delala kariero v Bruslju. Me je pa novinarstvo vedno mikalo, predvsem televizija. Med študijem me je tako pot zanesla na RTV, kjer sem honorarno delala kot mlada dežurna novinarka. S tem sem spoznala televizijo od spodaj navzgor in se učila, kako delajo znana novinarska imena, kot so Manica Janežič Ambrožič ali Slavko Bobovnik. Počasi sem šla na prvi teren, ustvarila kak prispevek, delala pri različnih, tudi razvedrilnih oddajah … RTV je res zakladnica znanja in lahko preizkusiš ogromno stvari.
Ste se spogledovali tudi z voditeljstvom?
Ja, po tiho sem si vedno že kot majhna deklica želela stopiti v voditeljske čevlje, gledala sem Dnevnik in znana voditeljska imena, a se mi je takrat to zdelo nedosegljivo. Če pogledam nazaj, je bilo kar dobro, da sem preizkusila tudi novinarstvo, saj zdaj vem, kako težko je v enem dnevu narediti prispevek. To mi je dalo iznajdljivost, da se znam hitro obrniti, improvizirati, da veliko berem, znam sestaviti vprašanja in podobno. Vse to mi zelo pomaga pri vodenju oddaje. Moja pot je bila kar pravilna, da je voditeljstvo prišlo po petnajstih letih trdega novinarskega dela. Zato sem precej stvarna, poznam celoten ustroj televizijskega dela, vem, kaj lahko gre narobe na terenu in podobno.
Zakaj ste z nacionalke odšli na komercialno televizijo?
Ker se tu lahko razvijam v smer, v katero si sama želim. Hvaležna sem RTV, da mi je dala priložnost za izobraževanje, res mi je dala osnovne temelje novinarstva. Zavedati se moramo, da ima nacionalna televizija še vedno primat novinarstva. Tam je veliko znanja in kakovost je največja – vsaj z mojega vidika. Na komercialni televiziji pa sem lahko svobodneje odprla novinarska krila in preizkušala sama sebe, šla čez neke meje, česar mi na RTV verjetno ne bi dopustili, saj je tam treba slediti standardom – kar je tudi prav.
Vi ste že zjutraj preplavljeni z adrenalinom. Kako se regenerirate?
Ta adrenalin je sicer zelo pozitiven, a z leti ugotoviš, da morda vseeno ni najbolj zdrav za telo. Zato poskušam vsak dan, če mi le uspe, z otrokoma na sprehod v gozd, da se nadiham svežega zraka. Pa vsak večer meditiram, da se umirim. Ta adrenalin torej poskušam čistiti vsak dan sproti. Med vikendi pa smo z družino večinoma v naravi, zdaj je na primer aktualno sankanje. Včasih pa paše, da smo vsi doma, se valjamo po tleh in zganjamo kaj zanimivega.
Verjetno je težko usklajevati službo in družino?
Seveda me kdaj skrbi in obremenjuje, ali za otroka naredim dovolj, ali sem slaba mama. S kakšno drugo službo, ki bi mi vzela manj časa, bi se jima morda lahko bolj posvetila. A zavestno poskušam ločevati službo in družino, ker se zavedam, da me otroka potrebujeta. Voditeljstvo je morda prišlo kar ob pravem času. Če bi prišlo, ko še nisem imela otrok, bi bila pod večjim pritiskom in bi verjetno ves čas samo delala. Zdaj pa se zavestno ustavim, da mi ostane še nekaj energije za doma, da skuham, se igram z otrokoma, ju peljem ven ...
A vseeno vas grize vest?
Mislim, da vsako mamo, sploh v tem sodobnem času, ko je na voljo veliko aktivnosti in se ti ves čas zdi, da nekaj zamujaš. Vse mame smo pod pritiskom, ali delamo dovolj za svoje otroke. Vesela sem, da imam partnerja, ki me potegne iz tega in mi reče: »Super smo, super delamo, popoldne se jima posvetiš.« In ima prav, popoldneve in vikende se jima res posvetim. Je pa res treba ves čas žonglirati med družinskim in televizijskim življenjem, oboje se zelo prepleta.
Vas otroka gledata?
Ja, ob začetni špici oba plešeta zraven, tudi Ema, čeprav sploh še ne hodi – sedi in miga zraven, zelo je prikupna. Sicer tega še ne dojemata prav dobro, zanju sem pač mama. Je bilo pa zadnjič zanimivo, ko je mimo pripeljal avtobus z reklamo za našo oddajo, torej z mojo sliko, in je Liam rekel: »Glej, mami, tvoj avtobus!« (smeh)
Mame imajo slabo vest, če delajo, pri očetih pa tega ni?
Verjetno res manj. Čeprav moj partner, ki dela do petih, velikokrat reče, da je imel občutek, da bi moral priti prej in biti z nami. Zdi se mi, da se sodobni moški malo bolj zavedajo, kako čas hitro gre in da je treba izkoristiti otroška leta. Tudi meni je bilo na začetku težko iti v službo, sploh ker je imela Ema šele osem mesecev, skrbelo me je, kako se bo navadila na varstvo. A me je presenetila, kako dobro je to sprejela. Na srečo imam tudi podporo partnerja, pa tudi babic in dedkov.
Ste tudi sicer adrenalinski tip?
Včasih sem bila bolj, verjetno z otroki postaneš previdnejši. Opažam, da me je nekaterih stvari, ki sem jih prej vehementno počela, strah. Zdaj na primer ne bi več skočila z elastiko ali padalom. In ne morem več poslušati o tem, kaj se je zgodilo kakšnemu otroku, zelo me prizadene. Z otroki se življenje res obrne na glavo. Zame je bil kar šok, sploh nespečnost – a pravijo, da dobiš takšne otroke, kot jih zmoreš krotiti. (smeh) Pri nas oba ne spita – verjetno imata to po očetu. A upam, da bo naša punčka zdaj počasi začela spati.
Kdaj greste vi spat?
S kokošmi, jaz ob devetih že spim! (smeh)
