Tudi to, da se kot zaprisežen mestni škric, ki je rasel s klasično glasbo, vedno pogosteje povsem z užitkom vda narodno-zabavni glasbi. Izključno zaradi Blaža Švaba, ki ga opisuje kot genialca, katerega karizmo je mogoče rezati z nožem. Zato smo ju morali spoznati, da si kaj povesta še v obraz. Pravzaprav sta podobna kalibra, ki hodita po robu – z veliko poguma.
Pa sta se spoznala – kleni Pohorec in Ljubljančanka, ki se je po tem, ko je pred štirimi leti prvič naletela na posnetek Noči Modrijanov, raztopila, kar zadeva narodno-zabavno glasbo. Sicer pa veselice Bernardi niso tuje, saj jo je nanje vodila njena najljubša teta Cita, akademska slikarka. »Blazno rada je imela preproste ljudi, hodila je mednje, v oštarije, trkala z njimi, pela, na veselice pa me je dostikrat vzela s sabo. Tam se mi je zdelo fajn, všeč mi je bilo. Ko ste začeli vi, pa je iz tega nastala čisto druga zgodba,« je začela Bernarda, ki je bila nad tisto svojo prvo Nočjo Modrijanov osupla, dojela jo je kot »perfekten performans, ki je požrl svojo lastno prihodnost«, o Blažu pa, da je mlad velemojster, ki »mora paziti le, da ne bo prekmalu izgorel«.
Je bila Bernarda preroška?
Švab: Do neke mere ja. Hvala bogu nisem izgorel, sem pa hodil po robu. Življenje najbolj začutiš, če greš do roba, je pa to zelo tvegano.
Jeklin: Malo prepada mora biti spodaj, drugače ni prave vsebine, če ni nobene nevarnosti.
Švab: Odraščal sem v družini, kjer je bilo treba preživeti, kjer je bilo delo pomembna vrednota, in morda smo Modrijani tudi pretiravali, hoteli smo začutiti življenje in začutiš ga, če greš do roba svojih moči in zmogljivosti. Meni se zdi, da je na robu največ strasti.
Jeklin: Seveda! Življenje je na robu. Robovi so zmeraj fajn, so pa nevarni. Kako sva midva pametna! (smeh)
Švab: O Noči Modrijanov smo razmišljali eno leto, tri leta nisem šel na morje, da si nisem pokvaril fokusa. Na koncu so namreč odločale malenkosti, kot je višina stopnic – vedno smo vse premerili, da ni prihajalo do padcev.
Jeklin: In to kaže, kako ste imeli vse niti v rokah. Bili ste gospodar položaja, kakršnih človek zlepa ne najde.
Švab: Pa veliko smo molili, da so vsi prišli zdravi v dvorano in iz nje. V njej je bilo po navadi tisoč ljudi preveč, da so bile vse stopnice polne, kar je naredilo posebno dober učinek. Tisoč nastopajočih in v dvorani dvakrat po šest tisoč ljudi – tako natrpana dvorana je v teh časih nezamisljivo in zelo tvegano dejanje. Smo zelo verni, zato pravim, da je Noč Modrijanov molitev in blagoslov, bog nas je pa gledal skozi zelo debelo luknjo, da je bilo vse v redu. Da, res smo hodili po robu.
Bernarda, vam je rob tudi znan. Ste hodili po robu v zlatih časih tiska?
Jeklin: V nekaterih ozirih sem res hodila po robu – kar zadeva politiko. Moram pa povedati, da sem hodila k maši, a mi srce vse življenje vleče na levo. Vendar ne samoupravno ali leninistično levo, temveč imam preprosto rada ljudi. Rada imam zadovoljne ljudi, take, ki lahko udarijo po mizi in si izborijo besedo – ne maram pa hlapcev in sužnjev. In čim se postaviš v pozicijo kapitalista, nekoga, ki mu je denar fetiš, ljudje že izginejo z obzorja.
Švab: Ker so bile naše vstopnice vedno razprodane v dveh minutah, so nas spraševali, zakaj ne zvišamo cene. Zato, ker si jih ne bodo mogli privoščiti preprosti ljudje – to je bilo vedno naše vodilo. Zakaj več ne zaslužite, zakaj delate nulo, so nas pozivali. Naša filozofija je ves čas bila: prišli smo od ljudi, ljudje so nas naredili, da smo, kar smo, in mi želimo, da pridejo na naš večer preprosti ljudje, družine; politikov pa nikoli ni bilo ne v prvih vrstah in ne v VIP-prostoru – temu smo se izogibali.
Jeklin: Če politike ni v prvih vrstah, je to poseben uspeh!
Švab: Tega si nismo želeli, čeprav so bile ponudbe, politiki so nam celo ponujali plačilo, da bi lahko bili v prvih vrstah. Pa smo jih zavrnili, saj je bilo za nas pomembneje, da je v prvi vrsti gospod Andrej iz te ali one slovenske vasi.
Za to je treba imeti precej poguma pa tudi norosti, ali pa ste tako realno na tleh?
Švab: Imeti moraš jajca.
Jeklin: Jajca so zelo pomembna!
Švab: So najpomembnejša stvar. Bili smo stari 13 let, ko smo začeli igrati po gostilnah. Tam smo doživeli vso lepoto in bedo, ki jo človek premore. Videli smo tudi, kako pomembni ljudje pri šanku postanejo drugačni. Naša samozavest je izhajala iz tega, da smo si vse, kar smo dosegli, prigarali sami. Za Noč Modrijanov pa smo želeli, da ostane čista v svoji prvinskosti, ljudskosti, v sebi pa je skrivala ogromno sporočil sprejemanja, vključevanja, marsikaj lepega, povezanega s človekovimi pravicami, a na prikrit način, da si moral dobro opazovati.
Drugače ni moglo biti, ko pa ste humanist ...
Švab: In sociala mi je bila blizu. Zato sem bil vedno tako hvaležen, ker ste vi, Bernarda, opazili marsikaj, česar drugi niso.
Jeklin: Če si v tem fohu, moraš biti pozoren. Naj se še malo vrnem k robu: tako pri urednikovanju kot pri pisanju nisem hodila po robu, ker tam roba nisem priznala. Nikdar si nisem dovolila, da bi me kdorkoli usmerjal ali mi govoril, kaj bi bilo dobro delati, kaj lahko, česa ne smem. Postavili so me za urednico revije, ki je zelo kmalu postala daleč največja slovenska revija, in nisem si dovolila, da mi kdo kaj reče. Nad Jano je bila ogorčena vsa politika.
Svoj članek v Delovi Tedenski tribuni o raziskavi o zvezi komunistov sem naslovila Komunisti niso vodilna sila!!! – čez dve strani. Zdaj na tak način ne bi izzivala in potiskala prsta direktno v oči, takrat sem pa in ni bilo sankcij. Ni bilo tako grozno, kot se govori o časih izpred 20 in 30 let – v okolju, kjer smo se mi šli novinarstvo. Lahko da je bilo v kakšni drugi redakciji zelo zoprno, a v največji babji oziroma družinski reviji, s katero politika ni bila zadovoljna, nam ni bilo hudega.
Švab: Mi smo na sceno prišli po letu 2000 in najbolj zanimivo je bilo, ko so v nekem momentu profesorji na fakultetah začeli razlagati, zakaj smo uspešni. Skušali so pojasniti naš uspeh, in to razlagali tako, da so med vrsticami namigovali, da je s Slovenkami in Slovenci nekaj narobe, ker smo jim všeč. Torej, kadar je nekaj uspešno, se išče anomalija pri občinstvu.
Torej, kaj je narobe z ljudmi, da vas poslušajo?
Švab: Mi nismo tako neumni in v svojih razpravah so podcenjevali tudi nas. Kot da smo fantje, ki smo se vzeli od kdo ve kod in še v življenju nismo nič prebrali oziroma preštudirali. Je pa zelo zanimivo, ko se muzike lotevajo le miselno – to je premalo, saj so tu emocije, in nekaj nagonskega, intuitivnega razbrati ter opisati je zelo težko. Vse reševati s kognicijo je lahko tudi omejeno. Ko smo o sebi brali doktorske dizertacije, smo se zelo zabavali, a si drznem trditi, da so bile zelo neznanstvene.
Marsikaj smo videli in izvedeli, saj se je v gostilnah marsikaj odločalo.
Jeklin: Gostilne so pomembne institucije!
Švab: Tako je. Bili smo nemi opazovalci tega dogajanja in pogosto v šali rečem: če bi povedal vse, kar vem, bi se moral izseliti iz Slovenije.
Jeklin: Šankovskih izkušenj žal nimam, bi bilo pa dobro, da bi jih imela. So blazno dragocene, saj za šankom v bistvu prebereš nacijo. No, moško ljudstvo, saj šank ni ženska lokacija.
Vaša publika so tudi ženske – menda so si ja skozi leta prisvojile tudi nekaj šanka?
Švab: So si, vendar so moško-ženska razmerja v Sloveniji še vedno zelo ali celo preveč tradicionalna.
Jeklin: Ker je moška psiha tradicionalna, saj ona to določa.
Švab: So pa tudi izjeme. Ne bom pozabil nastopa, kjer se je direktor nekega zelo znanega slovenskega podjetja zavedal, da podjetja v resnici ne vodi on, ampak računovodkinja. Na skrivaj ji je pripravil res veliko fešto, na njej je zelo znan pevec iz tujine igral šest ur, mi pa smo bili vmes gostje za eno uro. Direktor ji je hotel pred celim kolektivom izkazati priznanje, da je vodilna sila podjetja.
Jeklin: Se šank skozi leta kaj spreminja? Kelnarce so še vedno samo kelnarce in absolutno preslabo plačane.
Švab: Tako je. Kultura spoštovanja ni nič kaj napredovala. Modrijani smo vedno vikali osebje in sam sem prav zaradi grdega obnašanja do natakarice zapustil zelo pomembno omizje. Prvič, tikali so jo, tega ne prenesem, in drugič, maltretirali so jo. Vstal sem in naglas povedal, da se pri tej mizi ne počutim več dobro in tukaj ne mislim več sedeti. Pri šanku sem se natakarici opravičil, plačal in odšel. Moja mama je gostinka, dela kot kuharica, delala je kot natakarica in za 40 let nazaj ve, kdo se je pri šanku kako vedel. Kateri gospod je bil gospod, kateri pa idiot.
Jeklin: O šankih vem bolj malo, vem pa, da je šank steber slovenstva.
O Blažu ste tudi zapisali, da je zedinitelj.
Jeklin: Zedinitelj obeh zvrsti glasbe pa tudi stanja duha. Mestnega in podeželskega okolja. To je počel v prejšnji in tudi zdajšnji oddaji – in to odlično. Zavestno dela to, nikar lagati, da ne!
Švab: (smeh) Moj dedek je v vojni dvakrat preživel strelski vod zato, ker so ga preveč potrebovali. Povedal mi je ogromno stvari, težke zgodbe. Ker sem to slišal iz prve roke, vem, koliko lepote premore človek in koliko zverinskosti. In da stvari nikoli niso tako enoznačne, kot se jih prikazuje ali poučuje. Zgrožen sem, da si ljudje dovolijo tako posplošeno govoriti o tako kompleksnih zadevah. Poslanstvo muzike in mene kot človeka je, da iz ljudi izbrskamo tisto, kar je dobro.
Jeklin: Vedno težje delo imate.
Švab: Največjo misel mi je dal Franc Šegovc iz ansambla Štirje kovači. Njega, ki igra več kot 60 let, sem vprašal, kako bi spremenil svet. V hipu mi je odgovoril: ljudi bi naučil pozdravljati. Po mojem je izhajal iz tega, da je osnova vsega spoštovanje. Če želiš človeka spoštovati, ga moraš najprej razumeti, mu prisluhniti, biti radoveden o njem ... Če pa ga spoštuješ, boš spremenil vedenje do njega. In spoštovanja moramo učiti otroke: da bodo spoštovali drug drugega, starejše, mlajše ... Tu se začenja upanje, da bo čez 30 ali 50 let bolje – ker jutri ali po naslednjem mandatu gotovo ne bo.
Kadar grem na sončen dan ob štirih popoldne po domačem kraju, ni zunaj nikogar. Otroci se ne igrajo zunaj. Po mojem mnenju imamo tri izzive: učenje lepih odnosov, drugi je skrb za naravo, tretji pa je spopadanje s tem, da ne bomo naredili doživljajsko otopele generacije otrok, ki ne bodo čutili veselja, radosti, strasti. To je samomor duha.
Od združevanja popularne in narodno-zabavne glasbe smo prišli do reševanja sveta. Bernarda je tudi opazila, da namenoma obujate slovensko popevko. Pri svojih otrocih opažam, da je krasno, ko preko vaše oddaje spoznavata stare slovenske komade. Je bil to vaš namen?
Švab: Nihče si ne upa povedati, da je na terenu med ljudmi slovenska glasba napol mrtva – kadar se mladi srečajo, je zanjeslovenska glasba nepomembna. Ne poznajo je, ne pojejo je, razen nekaj izjem. Najboljše vodilo mi je vedno bilo opazovanje mladih zjutraj, ko so zapuščali diskoteko – kaj pojejo? Pojejo vse, samo slovenskih popevk ne. Treba je vzgajati dolgoročno.
Da bodo spet tulili Belo snežinko in Ko si na tleh?
Švab: Ohranjati tisto, kar je že dobro, in ustvarjati novo glasbo. Dolgoročno
Kako pa vi gledate na to, Bernarda?
Jeklin: Jaz sem v zvezi s tem obdobjem in umetno resničnostjo izrazito pesimistična. Ta razosebljenost je tako močna, tako se bohoti, da ne vem, kaj bo Slovence oziroma človeštvo potegnilo iz navidezne resničnosti družbenih omrežij. Iz tebe, iz objekta, ki nekaj gleda, naredi subjekt. Nekoga, ki je glavni, saj si lahko nenadoma tisti, ki ustvarja mnenje, ki veš, kaj je res, ki ozmerjaš vsakega, ki se ga drugače bojiš. Na družbenem omrežju lahko psuješ in si kralj. To je družbena pozicija, ki je tako mamljiva, da ne verjamem, da bo minila sama od sebe. Sem zelo črnogleda, a imam to blazno prednost, da ne bom več dolgo živela!
(pa se vsi zasmejemo)
Lepo prosim, jaz jih bom ravnokar 86! Odkrito povedano, mi tudi ne diši, da bi v takšni družbi še prav dolgo živela. Bom pa raziskala drug svet, ki po mojem ni tako preprost, kot si mislimo! Bog ve, kaj vse je tam!
Nam je župnik na mladinskem verouku nekoč dejal, da so nebesa stanje duha, da to ni nekaj tam zgoraj nad oblaki.
Jeklin: Nebesa kot stanje duha je čisto modra misel. Vam je to povedal župnik ali kaplan?
Pa je res bil kaplan!
Jeklin: Kaplani so po navadi pametni. V trnovski cerkvi, do 15. leta sem morala redno hoditi k maši, je bil genialen kaplan. Šparovec se je pisal – pameten in še presneto čeden. Ne po farško, ampak posvetno čeden. Bil je zelo šarmanten, zelo poduhovljen in 15-letnice ga sploh niso zanimale – da smo si na jasnem! In ker si je enkrat drznil na tekmo v Planico oblečen v puloverju, ne pa s tistim ovratnikom, po katerem prepoznamo duhovnike, so ga prestavili v neke hribe, tam je zgnil in tudi prezgodaj umrl – žalostna zgodba.
Kaj si štejete za svoj največji uspeh, Bernarda?
Jeklin: Da sem žensko revijo spremenila v revijo, ki jo je bralo ravno toliko moških. To je bila zame največja zmaga, maratonski tek.
Švab: Pri nas doma smo vedno imeli Jano. Še vedno dobro vidim, kje natančno jo je imela spravljeno mama, ki jo je redno kupovala – na nočni omarici. Bila je družinsko branje in bral sem jo že kot otrok. Bila je moj prvi stik z družabnimi časopisi, rad sem jo listal, prebiral, bil sem radoveden, všeč mi je bil font, barve, fotografije, bilo pa je tudi veliko vsebine, imel sem kaj prebrati in me je vleklo. Jana, taka fina reč je to bila.
Jeklin: Naša najvišja naklada je bila 170.000. Danes bi uredniki omedleli ob takšni številki.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
