Izdali ste že drugo knjigo – kaj ste ugotovili, smo ljudje zainteresirani za branje in učenje o temah, kot sta izgorelost in sreča, o katerih pišete?
Če začnem z dejstvom, ki zveni kot pohvala, hkrati pa je nekakšen lakmusov test: moj prvenec Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke je postal najbolje prodajana knjiga leta 2021. Glede na to lahko rečem, da je zagotovo res, da smo ljudje na poti samospoznavanja, odkrivanja dejstev o življenju, k čemur nas motivirajo stiska, bolečina, bolezen; takrat smo bolj voljni poseči po kakšnih pripomočkih kot sicer. In knjiga, kot nekakšna zastarela tehnologija, še vedno nudi smisel, zatočišče in opogumljajoče zgodbe; hvaležen sem bralcem in bralkam, da so mojo knjigo prepoznali kot tako.
Ste mislili, ciljali na takšen uspeh, ko ste ustvarjali?
Pravzaprav sem bil v precej hudi stiski, v samem osrčju izgorelosti, in če zdaj pogledam nazaj, rad rečem, da sem egoistični avtor. Svojo stisko sem predeloval tudi s pomočjo pisanja, in ne le psihoterapije. Nisem se ukvarjal z idejo, da se moram ponovno dokazovati: v oglaševanju sem nizal uspehe in moral sem pobegniti ravno od te potrebe in želje. To je bil res katarzičen proces iskanja novega pogleda na svet. Zdelo se mi je, da ljudje to iščejo in potrebujejo, sploh ker sem takrat pisal kolumne, in ko sem preusmeril svoj fokus s strokovnega na duševno, je bil odziv velik in takojšen. Ta zgodnji odziv na kolumne je spremenil stremljenje h knjigi, ki ga je takrat najbolj stimulirala Manca Košir, ki me je vedno spraševala, kdaj bo knjiga. (smeh) Hvaležen sem ji, da me je bodrila.
Pred dnevi ste izdali drugo knjigo, v kateri razmišljate o sreči.
Moja druga knjiga nosi naslov Srečo, prosim in je bila med mojimi bralci zelo pričakovana. Vesel sem, da je izšla, saj prinaša nekaj novih spoznanj in mojo osebno evolucijo – kar pa se lahko prepozna že na naslovnici. Prva je bila resna, črno-bela fotografija s skrivnostnim nasmeškom, zdaj pa naslovnica pokaže, da sem okreval, si prizadeval za svojo rast in napredek.
Lotili ste se raziskovanja sreče, kaj ste ugotovili?
Težava sodobnega sveta je v tem, da smo si ljudje srečo zadali kot dolžnost, in jo potem pogojujemo s svojimi dosežki. Vedno govorimo: srečen bom, ko ... In če srečo pogojujemo, jo zaklepamo v aksiome »ko« in »če«, pozabljamo, da sreča ne sme biti cilj, ampak je vedno posledica poti, na kateri uresničujemo svojo edinstvenost, si dovolimo talente in ki je vedno posuta z ovirami in izzivi, ob katerih sami zrastemo. In to je tista resnična sreča, ki ni sintetična ali biokemična, ki se v zunanjem svetu superdražljajev hitro ponudi na meniju. Sintetično oziroma umetno se lahko osrečimo z digitalnimi dražljaji, s pobegom na Netflix, z ojačevalci okusa v hrani, z ekstremnimi športi. Ko si dovolimo priznati, da so to pobegi od nečesa: od dela, ki nas čaka, od dela na sebi in ukvarjanja z notranjim svetom, potem smo naredili prvi korak k sreči, kot jo moramo živeti: da je posledica.
Večkrat pa se zdi, kot da si preprosto ne želimo ali pa ne dovolimo biti srečni.
Absolutno. Slovenci imamo zelo močne vzorce prepovedovanja uspeha, neuživanja v sreči, saj nas je vedno strah, da nas za vogalom čaka nesreča oziroma naslednji spodrsljaj. Zato zelo sumničavo zremo v obličje sreče, ko ta nas doleti oziroma ko si jo zaslužimo. Ti vzorci so globoko vtkani v to, kar smo – še pred 200 leti je bilo 93 odstotkov Slovencev tlačanov, kar je pomenilo, da če si mislil s svojo glavo, si jih dobil po glavi. To je dolgotrajen proces in naloga vsakega izmed nas je, da čisto malo pomete pred svojim pragom in preneha pometati pod preprogo, da bomo lahko skupno napredovali. To so izhodišča, ki jih pojmujem v knjigi, v njej ne ponujam preprostih receptov ali pa čarobnih rešitev za to, kako naj smo srečni. Predvsem si dovolimo biti to, kar smo, da se zatečemo k odgovornim izbiram, k lastnim odločitvam, saj šele ko izbiramo in se odločamo, smo odrasli. Torej, knjiga ni priročnik, saj ljudem ne želim soliti pameti; pravim, da je prisrčnik ali pa pridušnik, torej kot prisrčnica ali pridušnica (smeh), da je v oporo in uteho, motivira in opominja na neka dejstva o življenju. Ta so: da pritisk ne stika za našo bolečino, amapak za našo veličino. Da moramo svoji zgodovinski pridnosti odšteti podredljivost, da bomo prišli do predanosti – če pa to pomešamo s kreativnostjo, s katero smo vsi obdarjeni, se bomo pomikali k srečnemu življenju.
Pišete tudi, da je treba »včasih vse poslati v tri p«. Kaj to pomeni?
To je že postal popularen izrek. Pomeni, da se več pogovarjajmo, več pojmo in več plešimo.
Živite po teh smernicah, kdaj padete?
Po teh tirnicah, ki si jih položiš, v avtorskih razmislekih kot pisec in ustvarjalec je nekaj časa preprosto šibati naokoli, a vedno se zgodijo zdrsi. Vzorci, zaradi katerih sem izgorel in bil neizprosen in nesočuten, še obstajajo; ne moreš jih kar pocukati iz duše kot plevel iz zemlje. Vsakič, ko me zanese in sem prestrog do sebe, znam ravnati bolje. Te misli o tem, da nas bodo drugi kaznovali, da si bodo slabo mislili o nas, so vedno prisotne in vedno moramo biti pozorni nanje. Takrat, ko razpoznam rušilne vzorce, znam misliti bolje.
Imate družino, poročeni ste z igralko Ivo Krajnc – se z njo o knjigi in njenih temah pogovarjate, jo vprašate za mnenje?
Sam življenje destiliram skozi pisanje in ne funkcionirava tako, da bi ji ponudil poglavje v branje in jo vprašal, kaj misli. Življenje opažam in iz njega izstisnem svoje resnice, veliko ljudi pa jih prepozna kot splošne resnice. Z Ivo živiva življenje ustvarjalcev, ona je izjemna igralka in tudi sama nenehno vpeta v doživljanje sveta skozi velike like. Sem človek s precej kilometrine in izkušnjami, odraščal sem v gostilniški družini, ki je morala biti stalno predana gostom, Iva pa ima brata z duševno motnjo, kar pomeni, da je bila njena družina posvečena bratovim potrebam. Zato razumeva to drugačnost, zgodnjo samostojnost in prepoznavanje lepih stvari v življenju, o čemer se pogovarjava. Sva pa tudi karakterno zelo različna. Tisti, ki se ukvarjajo s horoskopi, ob naju zavijajo z očmi in ne morejo verjeti, da sva že tako dolgo skupaj. A ta napetost med ognjem in vodo nama omogoča, da se zazreva v stvari globlje in bolj goreče. V končni fazi, par sva že 11 let, osem let imava družino in seveda sva imela vzpone in padce. Tudi ko nama je šlo že na živce, ker sva se toliko prepirala, sva šla po terapevtsko pomoč, na pet obiskov, in sva zgladila poglede. In zdi se mi, da je ta sodobna stigmatiziranost stiske, kot je na primer izgorelost, zelo vtkana v družbo in prisotna. Pograbi nas strah in sram, da bi povedali, da je z nami duševno nekaj narobe. Z zlomljeno nogo odhitimo na urgenco, z zlomljeno dušo pa smo pripravljeni živeti vse življenje. To ni prav. To je še en globlji vidik tega, kar se dogaja v naših partnerskih odnosih – jemljemo za samoumevno: se pač kregava, ne pogovarjava se, saj bo izzvenelo. V resnici pa ne izzveni, samo zastrupi odnos. Dejstvo je, da se je za zdrav odnos treba truditi, našpičiti ušesa, partnerja razumeti, priskočiti na pomoč. Če stvari šepajo, je najbolje poiskati pomoč, in želim opolnomočiti ljudi, da strokovna pomoč ni nekaj, česar nas bi moralo biti sram.
