Karin Komljanec smo spremljali v številnih serijah in TV-filmih (V imenu ljudstva, Gorske sanje, Mame, Česnovi, Usodno vino, Mamin dan, Nova dvajseta …), odlično jo poznajo tudi obiskovalci gledališča. Že več kot 20 let je zvesta Mestnemu gledališču ljubljanskemu. Trenutno je 47-letnica polno zaposlena, saj je tik pred premiero nove predstave Olje črne kumine, ki obravnava odnose v družini, predvsem med starši in otroki. »In kako svoje poškodovanosti prenašamo na naslednje generacije ter koliko smo ljudje sposobni razumevanja in odpuščanja, sploh do najbližjih,« pravi Karin, ki se seveda zelo veseli novega izziva. Zraven snema še serijo in je predana mati dvema nadobudnežema, zato pravi, da ji časa vedno zmanjkuje.
V novi humoristični seriji Za hribom igrate podžupanjo Eriko, ki stoji za županom in skrbi, da stvari potekajo – kolikor toliko – gladko. Vsak moški potrebuje za sabo močno žensko?
Mislim, da vsak človek potrebuje podporo bližnjih – pa naj bo to partner, družina ali prijatelji.
Serija je precej karikirana. Ampak v sebi verjetno skriva tudi neke resnice?
Nesporazumi, nezgode, neumnost, politične spletke in manipulacije, laži, lokalni pijančki, pa tudi naivnost, pripadnost, ljubezen, nogomet, vse to obstaja v seriji in tudi v resničnem življenju. Morda bi se v resničnem življenju morali malo več smejati, ker je smeh učinkovito sredstvo proti neumnosti in zlobi.
Ste kaj pomišljali, ko so vam ponudili vlogo »tipične blondinke«?
Vloga Erike mi je bila od začetka simpatična in glede tega nisem imela pomislekov.
Kako blizu vam je vaško življenje, njihova povezanost in »vsevednost« v smislu, da se o vsem vse ve oziroma razve?
Mislim, da to vtikanje v življenja drugih ni značilno samo za vas, ampak za vso Slovenijo. In če že sprašujete, ali mi je to všeč: ne, ni mi všeč.
Ampak igralci ste javne osebe in določena mera »vtikanja« je normalna, razumljiva, dopustna?
Kar zadeva vtikanje in izpostavljenost igralcev ... Mislim, da imamo tudi igralci, čeprav smo zaradi svojega poklica bolj izpostavljeni javnosti, pravico, da sami odločamo, komu bomo zaupali detajle iz svojega življenja. Pravico do zasebnosti, z drugimi besedami.
Vas ljudje velikokrat prepoznajo in ogovorijo? Je to moteče?
Večkrat sem doživela, da so me neznani ljudje ogovorili, ko so me prepoznali, predvsem po televizijskih vlogah. In vedno do zdaj so bile to prijetne in pozitivne izkušnje. Prijetno presenečena in počaščena pa sem, kadar se to zgodi zaradi kakšne gledališke vloge ali predstave. Včasih tudi zaradi kakšne izpred več let, ki je že dolgo ni več na repertoarju. Kar pomeni, da mi oziroma nam je uspelo ustvariti nekaj, kar se ljudi dotakne, se jim vtisne v srce in spomin, morda spremeni njihovo razmišljanje in odnos do določene tematike.
Erika je zelo drugačna od vaše prejšnje teve vloge, odvetnice Sabrine v kriminalni seriji V imenu ljudstva, a verjetno bi za obe lahko dejali, da sta ambiciozni ženski?
Med tema dvema vlogama je velika razlika. Odvetnica Sabrina je dramski lik, ki vse podreja karieri, nima nobenih etičnih zadržkov, da bi dosegla svoj cilj. Erika pa je komični lik, naivno, romantično bitje, njen glavni cilj v življenju je poroka. Z nogometnim trenerjem Jurijem Babičem (igra ga Robert Korošec, op. p.) seveda.
V kateri seriji se bolje znajdete, v dramski ali komični?
Snemanje komičnih vlog je bolj zabavno, ni pa lažje. Moji bližnji pa pravijo, da je z mano precej bolj prijetno živeti, kadar igram v komediji. Razlika je v vibraciji.
Velikokrat igrate močne, samostojne, karierne ženske – naključje ali ste tudi vi takšni?
Joj, nisem ne močna, ne samostojna in ne karierna. Toliko o tem.
Kakšni potem ste, kako vidite sebe, kako bi se opisali?
Uf, sebe je res težko opisati, to bi morali vprašati druge.
Župam v seriji pravi, da kulture na vasi ne potrebujejo. Zakaj se ne strinjate z njim? Kako komentirate trenutno stanje kulture v državi in odnos odločevalcev do nje?
Ne vem, zakaj bi na vasi kulturo manj potrebovali kot v mestu. Iz zgodovine vemo, da sta se slovenski narod in jezik ohranila ravno zaradi kulture. Tudi današnja slovenska država ima korenine v delovanju kulturnikov, intelektualcev in umetnikov. Šele potem je prišla politika. In če politiki mislijo, da so kulturniki paraziti in da je kultura samo strošek, se mi to zdi grozljivo.
Pravite, da je glavni cilj vašega lika poroka. Vi pa očitno teh ambicij v resničnem življenju nimate (dolga leta je v zvezi z dramaturgom, režiserjem in glasbenikom Nebojšo Popom Tasićem, op. p.)?
Kolikor vem, je zunajzakonska zveza enakovredna zakonski zvezi.
Imate dva sinova, stara devet in 11 let. Kako usklajujete kariero in družino?
Včasih težje, včasih lažje. Ko se zgodi, da imam jaz več dela, je mož več z otrokoma in skrbi za gospodinjstvo. In obratno.
Je ženskam v igralskem poklicu težje kot moškim?
Da.
Sta otroka podedovala vašo in partnerjevo umetniško žilico?
Da.
Kaj je tisto, kar si najbolj želite prenesti, naučiti oziroma privzgojiti sinovoma?
Samozavest, spoštovanje, sočutje, vztrajnost, humor, razgledanost, pogum. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Bližajo se prazniki – kaj vam pomeni ta čas v letu?
Norišnico. Upam, da bo sneg in potem čim prej poletje. In upam, da otroka ne bosta dobila domačih nalog čez počitnice.
