Čeprav ji koronski časi niso bili naklonjeni, se je znašla po svoje in ustvarila kolekcijo kvačkanih životcev pod znamko Takamao ter edinstvenih zvočnih slik. Uresničila si je še eno dolgoletno željo: postala je ponosna lastnica motorja.
Kako bi se opisali nekomu, ki vas ne pozna?
Ustvarjalka. Boemka. Gorenjka. Indijanka. Vilinka. Motoristka. Sprehajalka. Televizijka.
Ste edinka?
Tako je. Do 13. leta sem bila celo edini otrok v bližnji in širši družini, tudi brez sestričen in bratrancev.
Je to vplivalo na vas? Ste bolj introvertirani ali ekstrovertirani?
Po neki čudni kombinaciji sem oboje. Vedno sem imela rada mir in tišino, skrivala sem se pred ljudmi, raje sem imela živali. Potrebovala sem čas zase in ustvarjanje, raje sem bila tiho kot govorila. Po drugi strani je pa del mene vedno iskal nastopanje, zabavanje ljudi, izpostavljanje. Še danes je tako. Potrebujem oboje. To je moje ravnovesje.
»Česa me je naučila korona?
Odvadila sem se nositi modrc, hahaha. No, nekoliko globlje spoznanje pa je bilo, da ne potrebujem nikogar, da bi mi dovolil uresničiti moje želje. Da sem sama dovolj, pridna sem in sposobna. Ta čas je bil darilo, sprva za odklop od sistema, od ljudi, ki mi pijejo kri, za hranjenje duše, nato pa še odlična priložnost za začetek nove poti.«
Vaše največje strasti?
Moja največja strast je ustvarjanje novega, lepega po lastnem navdihu. Učenje novih stvari, ki na prvi pogled ne »pašejo« v moje življenje. Odkrivanje tistega, kar ti požene kri po žilah. Zlaganje koščkov življenjskih želja. Me pa zanima toliko področij, da težko izpostavim eno. Strast je v nastopanju, šovu, v vetru v laseh ob vožnji z motorjem, strast je v igranju kitare, ljubezni do živali, v očaranosti nad Indijanci, v morskem slanem zraku, strast je v malenkostih, v oblikovanju, življenju!
Kako se spopadate s kritikami?
Kritike so vedno, če se odločiš, da boš izpostavljen javnosti. Tisti, ki me poznajo, me imajo radi in na srečo sem večinoma v stiku z njimi. Do mene pride malo slabih besed in energij, za kar sem zelo hvaležna. Včasih me vesolje kar malo ščiti pred njimi, ker si predstavljam, da jih je veliko več, kot jih uspem ujeti. Se pa s kritikami spopadam verjetno tako kot večina. Zabolijo, vedno. V razmislek pa gredo le tiste, ki so konstruktivne, kritike tistih, ki vedo več od mene.
Kaj vas spravi v slabo voljo in kaj najbolj razjezi?
V slabo voljo me spravi neučinkovitost ljudi. Mečkanje in mencanje, bi rekli pri nas na Gorenjskem. Razjezi me tudi človekov odnos do živali, ob slabem ravnanju človeka z živalco v meni resnično zagori, take jeze in besa mi ne more povzročiti nobena druga stvar na svetu.
Kakšno je vaše stališče do lepotnih posegov?
Priznam, da imam rahel strah pred staranjem. Se kar najdem, da v ogledalu gledam svoje gubice in iščem kak siv las. Nad posegi pa nisem ravno navdušena. Nasploh ne maram posegov v zdravo telo, ne zdijo se mi potrebni. Razumem sicer, zakaj si ženske v letih malce osvežijo obraz, večji problem vidim pri mladih puncah, ki začnejo prezgodaj. In ker nikoli ni konca, se v nekem trenutku sploh več ne spoznaš, ko se pogledaš v ogledalo. Ne obsojam, a sama za zdaj nimam prav nobene želje po tem.
Kako skrbite za svoje telo?
Skušam ga poslušati. Mi kar pove, kadar mu kaj ni všeč in ne delam prav lepo z njim. Vsi včasih v čem pretiravamo. A sva generalno zadovoljna drug z drugim. Skrbim za gibanje in kisik v celicah, za dobro hrano, za crkljanje.
Danes pogosto slišimo, da moramo delati na sebi. Tudi vi?
Tudi mi smo del narave, kjer je vse v ravnovesju. Kadar je vse v ravnovesju, je mirno, dobro in zdravo. V ravnovesju morata biti tako naše fizično telo kot um. Poslušati moramo sebe, svoje želje, strahove, spremljati svoje odzive, paziti, kakšne ljudi imamo okoli sebe, začutiti, kaj nam v življenju manjka. Treba se je zabavati, iskati nova znanja, se vsake toliko spustiti z vajeti, delati »traparije«. Iskati tisto, kar v osnovi smo, kar nas definira, ne tisto, kar so nas naučili, da moramo biti. V mojih očeh je vse to delo na sebi, in ja, vedno bolj to počnem in vedno bolj me osrečuje.
Kaj pa je za vas sreča?
Občutek hvaležnosti. Za vse, kar v življenju imam, za vse, kar sem, za vse, kar imam priložnost spoznavati, se učiti, tudi boriti. Sreča je občutek, da si ljubljen, da znaš ljubezen deliti, jo pokazati, sprejeti.
Ali verjamete v ljubezen na prvi pogled?
Verjamem. Naše energije se poznajo že od nekdaj. Človek ti je na prvi stik znan, prijeten, zdi se, da ga poznaš vse življenje. Verjamem tudi v prejšnja življenja in da v tem srečujemo ljudi, ki so nam nekoč že nekaj pomenili. Morda imamo še nedokončane zgodbe z njimi, prinašajo nam nova spoznanja. In temu ne moremo ubežati. Vodi nas primarni nagon, vleče nas k nekomu, pa sploh ne vemo, zakaj, niti si tega ne znamo razložiti.
Kako bi opisali svoj vsakdanji slog?
Indijanski šik rokenrol. Kombinacija vsega sem, to je kombinacija moje osebnosti, ki jo imam rada tudi v slogu oblačenja, v slogu življenja.
Kaj naredite z oblačili, ki jih ne nosite več?
Podarim jih, tudi prodam za simbolično ceno. Velikokrat zneske darujem za zavetiščne živalce. To počnem kar pogosto, tega se navajena že od malega. Od starejše sosede sem vsake toliko dobila vrečo, polno cunjic, in to je bila res največja sreča. Skušam to ohraniti in sedaj na ta način osrečujem druge. Nasploh imam rada nakupe iz druge roke.
Je v vaši omari veliko zgrešenih nakupov, česa največ?
Mogoče ne ravno zgrešenih, vendar so kosi, ki jih potem nikakor ne znam skombinirati. Kupim, ker je poseben, vendar potem ne vem, kaj bi z njim. Največjo težavo imam, ker obleke »šparam«, nove stvari oblečem za kakšne posebne priložnosti. Največ pa imam zagotovo jaken, to je posebna ljubezen, ki pa me preveč stane, haha.
Zaradi narave vašega dela pogosto drugi narekujejo, kaj boste oblekli. Se jim prepustite?
V tem času so me stilisti že toliko spoznali, da vedo, kaj mi je všeč, v čem se dobro počutim. Je pa res, da »prenesem« mnoga oblačila, torej name lahko marsikaj »navesijo«, pa se bom počutila dobro. Sedaj, ko nisem na televiziji, pa mi prav prija, da me kdo obleče čisto po svojem okusu.
Česa ne bi nikoli oblekli?
Nikoli nisem marala ozkih tričetrtinskih hlač. Ne razumem, zakaj bi ženski nalašč krajšali noge. Enako mnenje imam o balerinkah, ne razumem jih.
Je nakupovanje oblačil za vas zabava ali nočna mora?
Uh, bolj obsedenost, razvada, neke vrste zasvojenost. Sploh kupovanje po spletu. Včasih pa samo brskam in nič ne kupim, samo toliko, da se malo nahranim. V trgovine pa ne hodim prav rada, to me popolnoma izčrpa. Čeprav ljubim oblačila, ki vsa lepa in nova visijo in čakajo, da jih izbereš zase, res ne maram tistih neonskih luči.
Kaj vas zjutraj spravi iz postelje?
Prva misel, da je kava že kuhana, da sem sama svoj šef in da imam poln urnik, ki si ga sama ustvarjam.
Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?
Ponosna sem, da sem kot 17-letnica sama zaživela in preživela vse tegobe, ki so prišle na pot. Da sem ostala odgovorna in se naučila živeti. Po svoje, zase. Da me ni odneslo na napačne poti. Ponosna sem, da se vedno znajdem. In zelo sem ponosna na svoj projekt Zvok v sliki, ki je nastal iz nič, in to v časih, ko je kazalo, da se nič ne da.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
