Uroš in Tjaša, ki se trenutno aktivno pripravljata na prihod svoje prve dojenčice, sta si tik pred velikim dnem zadala še zadnjo misijo – izdati svežo pesem z močnim sporočilom. Kako je nastala pesem, njuna zgodba življenja in kaj vse pripravljata za prihodnje leto, pa si preberite v prijetnem razgovoru.
Kako sta se sploh spoznala, če skočimo v leto 2015?
Midva imava vsak svojo zgodbo, kako oz. kdaj sva se spoznala. Prvega snidenja se Tjaša namreč ne spomni. (smeh) Zagotovo pa je iskrica preskočila, ko sva bila še vsak del svojega narodno-zabavnega ansambla in smo se po nastopih decembra srečevali na kavi na bencinski črpalki, ki je bila tako zgodaj (ali pozno, kakor vzameš) odprta. Po nekaj mesecih druženja, izletov in zmenkov pa je bilo obema jasno, da je to to.
Kaj pa vaju je zbližalo v glasbenem smislu? Sta takoj vedela, da bosta prepevala skupaj?
Ne, najprej sva postala par, šele leto pozneje pa sva se odločila, da bi morda začela pisati tudi glasbeno zgodbo. Obema je bilo noro zanimivo, kako malo je bilo treba razlagati – vse sva razumela, ker nama glasba predstavlja način življenja. Razumela sva pozne ure, razumela sva, da celodnevni nedeljski izlet po prešpilanem vikendu ni na vrhu prioritet. Poleg vsega pa nama je bilo res všeč, kako se najina glasova lepo povežeta v celoto. In od takrat delava počasi, preudarno in sva ponosna prav na vsak korak, ki sva ga naredila kot duet, in se veseliva vseh nadaljnjih, ki še prihajajo.
Kdo ima glavno besedo v duetu?
Oba in nihče. Uroš skrbi za kreativo – v smislu glasbe. On je avtor velike večine najinih pesmi in skrbi za ta del. Tjaša pa poskrbi za vse drugo, kar se posla tiče. Seveda pa se nobena od odločitev za duet ne sprejme, če se z njo ne strinjava oba.
Če me spomin ne vara, je bilo glasbeno zelo uspešno leto 2017, že zaradi zmage na festivalu SPV?
Res je. Takrat se je Tjaša za ta festivalski nastop pridružila Ognjenim muzikantom (kjer je Uroš nekoč igral) in zmagali smo s pesmijo, katere avtorja sva midva oba. Tjaša je napisala besedilo, Uroš pa melodijo. Poleg vsega pa je bilo to leto za naju posebno tudi zato, ker sva se skupaj vselila v prvo najemniško stanovanje. Vsako leto se nama je zgodila kakšna pomembna in lepa prelomnica.
Kako zelo pa sta še vpeta v narodno-zabavne zgodbe?
Trenutno nama je tako, kot je – super. Uživava v točno takšnem izražanju skozi glasbo in neizmerno uživava, ko k sodelovanju vedno povabiva vrhunske glasbenike, ki končnemu izdelku dodajo piko na i. Sicer pa Uroš še vedno ustvarja besedila in melodije za narodno-zabavne ansamble, tako da narodno-zabavna glasba tudi pri nama doma še vedno živi.
Ganljiva je bila tudi vajina zaroka, mar ne?
Zaroka se je zgodila na zadnji predstavi muzikala Pepelka, v katerem sva nastopala v glavnih vlogah. Uroš je za zaroko povedal le dirigentu, da je pravočasno ustavil orkester, soigralki, ki je igrala dobro vilo, da ob dogovorjenem času ni prišla na oder, in soigralcu, ki je igral kralja, da mu je prinesel prstan. Sklepala sem, da se je dobri vili nekaj zgodilo, in začela peti njeno besedilo: »Ni smiselno, a se sanje izpolnijo,« in Uroš me je prekinil z besedami: »Je smiselno, Tjaša. Je.« Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, dokler ni začel svojega govora in pokleknil pred mano. V solzah je bila cela dvorana in cela ekipa, ki se ji tako kot meni tudi sanjalo ni, kaj se bo zgodilo. Seveda sem privolila. Po koncu predstave sem ugotovila, da je Uroš na predstavo povabil celotno družino, in dejansko so bili vsi del tega veselega dogodka.
Da o poroki niti ne govorim ...
Ja, še posebej, če gledava na to, da sva ujela zadnje leto, ko ti na porokah ni bilo treba zagotoviti mask in razkužila ter varnostne razdalje. Ker sva pela na že ogromno porokah, sva poznala potek in hkrati tudi najine želje o tem, kakšne poroke si želiva. Res je bil lep dan, ki se ga vsi še vedno radi spominjamo.
»Trenutno sva v tistem obdobju, ko se dogaja največ življenjskih prelomnic, in zelo sva vesela, da se nama tako lepo vrstijo druga za drugo in da jih sprejemava s takšnim veseljem in ljubeznijo.«
Kaj pa vajin prvi album?
Leto 2020 je bilo prelomno zaradi izida najinega prvega albuma, ki sva ga naredila v obratnem vrstnem redu. To pomeni, da so ljudje lahko album kupili vnaprej, še preden je bil posnet. S tem so nama omogočili potrebna finančna sredstva za snemanje (za lažjo predstavo, če želiš posneti kakovosten album, s pravimi inštrumenti, kakovostno produkcijo in vsem drugim, kar pride zraven, se cena začne pri 10 tisoč evrov), album pa so prejeli pozneje, ko je bil končan. Album sva želela pospremiti z velikim koncertom z bendom, a nama je korona prekrižala načrte. Tako sva bila primorana malo improvizirati in sva z najinimi oboževalci na Facebooku v živo skupaj odštevala sekunde do izida albuma in priredila tak mini koncert iz dnevne sobe. Skoraj leto pozneje pa sva željo po velikem koncertu z bendom tudi uresničila in navdušena sva bila nad odzivom ljudi, ki so naju prišli podpret, in tudi zato že komaj čakava koncertno sezono 2022.
Seveda tudi letošnje leto nista počivala, kajne?
Seveda ne, letošnje leto je bilo prav plodno. Tako ali drugače. (smeh) Za nama so prvi koncerti z bendom, ogromno zadovoljnih mladoporočencev, ki sva jih z najinim petjem pospremila v zakon, pesem Naj ti bo lepo, za katero sva videospot posnela na potovanju na Zanzibarju, in zdaj sva, dva tedna pred rokom poroda najinega prvega otroka, svetu predstavila še najino čisto novo skladbo Mlada v spominih. Ni tipična, morda tudi ne najbolj na prvo žogo, a to pač sva midva. Ne posegava po »preverjenih formulah za hite«, pojeva točno to, kar dejansko čutiva. Ta pesem opeva starost. Opeva to, kako lepo se je z nekom, ki ga imaš rad, postarati. Da je to pravzaprav privilegij, ki marsikomu ni dan. In ko enkrat tako gledaš na staranje, v vsakem obdobju življenja ceniš stvari, ki se ti dogajajo. Trenutno sva v tistem, ko se dogaja največ življenjskih prelomnic, in zelo sva vesela, da se nama tako lepo vrstijo druga za drugo in da jih sprejemava s takšnim veseljem in ljubeznijo.
Torej, kmalu bosta starša ...
Ja, res je. To bo nova vloga, na katero se že nekaj časa z veseljem pripravljava, a vendar se zavedava, da se nanjo ne moreva zares v celoti pripraviti. In ravno to je tisto, ki je malo skrb vzbujajoče, a hkrati tako čudovito, da se ga res veseliva. Komaj čakava, da se posvetiva starševstvu in da bo dete postalo del najinega življenja.
»Trenutno sva v tistem obdobju, ko se dogaja največ življenjskih prelomnic, in zelo sva vesela, da se nama tako lepo vrstijo druga za drugo in da jih sprejemava s takšnim veseljem in ljubeznijo.«
