»V svet stripov sem padel pri sedmih letih, ko sem prvič prebral dogodivščino Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, imenovano Prazvitorepec,« se še dobro spomni Omar, hvaležen svoji mami Alenki, ki mu je kupila strip. Mimogrede, Omar je od mame tudi podedoval glasbeni talent, saj je izjemna pianistka, ki je delala kot učiteljica klavirja, imela pa je tudi uspešno pianistično kariero.
Poklon s tatujem
Omar, o katerem njegova mama pravi, da je že kot dojenček pel in ne jokal, je sicer kot drugi otroci v tistem času vsak teden nestrpno čakal na izid Mikijevega zabavnika, v katerem so kraljevali Disneyjevi junaki, še posebej ljubi pa so mu bili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik. »Miki Muster je bil izjemno originalen, zelo duhovit in poln domišljije. Ob branju njegovih stripov sem se neskončno nasmejal. Še danes se mi zdijo njegova dela najboljša, kar sem jih bral. Najbolj pri srcu mi je verjetno Lakotnik, imava kar nekaj skupnih lastnosti,« pravi Omar, ki se je Mustru tudi poklonil na poseben način. »Ob njegovem osemdesetem jubileju je ponovno izšla zbirka njegovih stripov v novi obliki. Ko sem jih spet prebral, so mi pričarali ogromno lepih spominov. Po zadnji prebrani epizodi sem sklenil, da jih ovekovečim s tatujem,« pravi pevec, ki se je z Mikijem Mustrom nekajkrat tudi srečal v živo: »Prvič sem ga videl v oddaji na nacionalni televiziji; bil je precej presenečen in navdušen nad mojim tatujem. Naslednjič sem ga obiskal doma in narisal mi je nekaj, kar sem si dal prav tako vtetovirati. Potem sva se videla še nekajkrat ob različnih priložnostih. Bil je odličen možakar …«
Omar je od prvega Mustrovega stripa vse lepo shranil in jih ima še danes na varnem doma. »Nikoli jih nisem vrgel stran, saj so mi preveč pomenili, še danes jih z veseljem vsaj enkrat na mesec malo preberem, še posebej ko se želim spraviti v boljšo voljo.«
Dragocena zbirka
Omarjeva velika ljubezen je seveda glasba, zato ne preseneča, da je imel še eno veliko zbirko – in sicer kitar, ki pa se je v zadnjem času malo oklestila. Sprva je kitare kupoval samo, kadar jih je potreboval. »Potem sem se začel vedno bolj navduševati nad znanjem o različnih kitarah, nad njihovimi zgodbami, preteklostjo in vrednostjo. Kmalu jih je bilo na steni več kot deset in v njihovi družbi sem se počutil odlično,« navdušeno pripoveduje Omar, pred desetimi leti lastnik že 27 kitar, od akustičnih, klasičnih, električnih do basovskih. »Z vsemi možnimi magneti, nastavitvami, iz različnega lesa, za najrazličnejše sloge,« opisuje pevec, ki ima raje rabljeno električno kitaro, ker ima že neko predzgodbo: »Vedno sem stremel k rokovskemu zvoku.«
Kitare so seveda precej dražje kot stripi. »Verjetno sem zanje zapravil vsaj 40.000 evrov. Najdražja je stala 3500 evrov, a sem jo kupil od kolega v sili, ko je krvavo potreboval denar. V resnici je bila vredna še več, vsaj 4.500 evrov. Sčasoma sem jo prodal, ker je bila za nastope pretežka (kar sedem kilogramov in pol), pa tudi večino drugih, imeti ogromno kitar je namreč velik strošek. Obdržal sem tri električne, dve akustični, eno bas kitaro in eno klasično.« Tudi svojo sanjsko že ima. »To je Gibson Les Paul Standard, letnik 1987, s posebnimi nastavitvami, magneti in elementi po moji izbiri. Te kitare ne bom prodal nikoli. Kupil sem si jo v Londonu za 30. rojstni dan.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
