Novinarsko kariero je začela na lokalni televiziji Impulz, se kalila v informativnem programu TV Slovenija in nato leta 2002 prestopila na Pop TV, kjer je sodelovala pri oddaji Trenja, zdaj pa je že sedemnajst let prepoznavni obraz njihove osrednje informativne oddaje 24ur. Naprej je oddajo vodila v paru z Edijem Pucerjem, nato štiri leta z legendarnim Matjažem Tankom, zadnjih osem (že skoraj devet) let pa je njen TV-partner Jani Muhič. Zasebno je 47-letna Petra mama 14-letnega Aljaža, ki ga ima z bivšim partnerjem, tudi novinarjem in voditeljem Urošem Slakom. Kot pravi, njen najstnik ne namerava slediti njenim oziroma očetovim stopinjam, ampak ga bolj zanima kmetijstvo.
Zadnje čase smo poplavljeni s slabimi novicami. Je v teh časih nehvaležno oziroma težko biti novinar?
Niti ne. Če delo opravljaš profesionalno ter obveščaš gledalke in gledalce o vsakodnevnih spremembah glede covida na pravi način, ponudiš tudi utemeljene argumente in rešitve, predvsem pa odgovor na vprašanje, zakaj, potem je naše delo opravljeno. Poskušamo vnesti tudi čem več pozitivnih zgodb, primerov, iz katerih se lahko marsikaj naučimo, tako da – le prava mera vsega mora biti pri podajanju informacij. Ampak žal je tako, da smo v takšnem obdobju, ko je družba na prelomu, ko smo razdeljeni kot narod še bolj kot kadarkoli, pa morda potem vse izzveni nekoliko bolj negativno. Ampak se poskušamo prilagoditi in dobro opraviti svoje delo. In to gledalci vsak dan tudi opazijo.
Zakaj kot novinarka še vedno vztrajate?
Ker je to poslanstvo vsakega novinarja, urednika, voditelja. To je naše delo, ki ga z velikim veseljem opravljamo. V redu, včasih se tudi ugriznemo v jezik, stopimo korak nazaj, ampak vse je za nekaj dobro. Dobra mera vsega, pa gre.
Kako se je novinarski poklic spremenil od vaših začetkov do danes?
Moram priznati, da kar precej. Zdaj novinarji tekajo od teme do teme, težko si privoščijo teden dni za en prispevek, da bi ga naredili poglobljeno. Ne vem, ali nas je bilo nekoč več ali kaj, imeli smo več časa, zdaj je vsak dan nekaj novega in letamo sem ter tja, iz oddaje v oddajo. Hud tempo, ki ga naši novinarji odlično obvladajo. Prav ponosna sem na njih. Imamo sicer rubrike, ko se lahko v posameznih primerih teme lotimo bolj poglobljeno. Je pa res, da je danes veliko mladih novinarjev, nekdaj je bila meja glede starosti precej višje, tako da se je novinarstvo prilagodilo tudi temu.
Novinarji ste izpostavljeni nenehni kritiki, pljuvanju, celo grožnjam. Imate že trdo kožo?
O prihajajočih volilnih kampanjah prihodnje leto
»Mislim, da bo tokrat še bolj burno kot sicer. Veliko se bo vrtelo okoli covida, ukrepov, zaupanja. Bi lahko kaj storili bolje, drugače? In kdor kritizira, je prav, da ponudi tudi rešitve. Izhod. Ne da samo vpije in je proti. Upam, da bodo debate konstruktivne, vsebinske, a tudi konkretne, morda na trenutke ostre. Zelo bo zanimivo.«
O, ja! Brez tega pa ne gre. Samo ne razumem trenutnih razmer. Vsi smo na isti ladji, moramo izplavati iz te koronadrame. In potem smo novinarji težava, ker prenašamo podatke in argumente stroke ter politike. Zakaj gnev na medije? Ne razumem. Trudimo se postaviti pravo mejo glede poročanja o cepljenju, denimo, ampak razumite, če je to edina rešitev ta hip, da korono ustavimo, ali bomo potem objavljali zagovornike teorij zarot? Ker so domnevno nekje nekaj prebrali in se zdaj pač ne bodo cepili? Razumem ljudi, ki imajo argumente, ki imajo morda zdravstvene razloge, da se ne cepijo, ker se ne smejo, ostali pa ... zakaj? Čemu? Gre zgolj za nagajanje? So proti covidu ali oblasti? Pa tudi če so proti politiki, pri covidu gre za nas, naše starše, babice, dedke. Zaščitimo sebe in bližnje. Naj prevlada razum.
Komunikacija nasploh je trenutno pri nas na zelo nizki ravni. So kriva družbena omrežja?
Sami smo krivi, ker to dovoljujemo. Tudi mi krojimo komunikacijo na družbenih omrežjih in smo odgovorni za to, kaj objavljamo. Samo strpnost je potrebna in poslušati moramo drug drugega. Ni vse, kar preberemo, nujno tudi res. Ustvarimo si široko polje informacij, odgovorov, mnenj, potem pa razmišljajmo s svojo glavo. Vse bo lažje.
Kako v poplavi vseh možnih novic sploh najti prave, verodostojne, komu verjeti?
Verjeli ti bodo samo, če zgradiš zaupanje. To pa gradiš leta. In še težje kot zgraditi zaupanje ga je obdržati. Vsak dan se trudimo, da bi ga ohranili, da bi podajali verodostojne informacije. Ljudje, ko ob 16.55, ob 19. in ob 22. uri prižgejo televizijo, pričakujejo konkretne in temeljite informacije, dobre zgodbe, dobre goste. Težko delo, a hkrati velik izziv. Imamo pa tudi že toliko novinarske kilometrine, da vemo, kako iz poplave podatkov vsak dan »presejati« informacije skozi informacijsko sito. Na koncu je najpomembnejši kriterij gledalec. On ima zadnjo besedo.
Kako se pri vsem stresu sprostite, si pričarate lepe trenutke, ohranjate pozitiven pogled?
V zavetju doma in družine, seveda. Ko lahko pozabiš na vse, vsaj za nekaj ur. Ob prebiranju kake dobre knjige in ogledu kakšnega dobrega filma. Pa sprehodi. Ti so v zadnjem letu in pol postali moja stalnica in prav fajn so. (smeh)
Iz zveze z Urošem Slakom imate 14-letnega sina Aljaža. Vas skrbi, v kakšen svet bo odrasel?
Niti ne. Ker ima svoj fokus, kaj bo v življenju počel. To počne že zdaj. Okupira ga kmetija, želi na srednjo kmetijsko šolo Grm Novo mesto in ve tudi, katero delo bo opravljal. Priučili smo mu vrednote, ki ga bodo zagotovo spremljale velik del življenja. Čeprav je v obdobju najstništva, ga prav nič ne »meče«. Zelo je pozoren, osredotočen, delaven, iskren. In samo to šteje. Aljaž je na zelo dobri poti in res sem ponosna nanj.
Očitno ne bo odšel po vaših oziroma očetovih stopinjah?
Tako je. Čeprav je odličen retorik, zna prepričati, ampak bo to svojo lastnost uporabil na drugih poljih. Kmetija, kmetija in še enkrat kmetija. Ni druge možnosti. (smeh)
Kaj bi dejali bodočim študentom, ki premišljujejo (še razmišljajo) o novinarskem poklicu?
Želim jim sporočiti, da je to neverjetno lep poklic, če ga seveda opravljaš s srcem. Vse te mora zanimati, ves čas iščeš informacije, za novinarstvo živiš. Samo pogum in trda koža sta pomembna, pa razmišljanje s svojo glavo. Kaj je prav in kaj ni prav? Ves čas se sprašuješ, dvomiš o stvareh, zato jih ves čas preverjaš. Za subjektivna mnenja ni toliko manevrskega prostora. Poskušamo se približati objektivnosti, ki ni kar samoumevna, a težimo k njej. Vsem bi rekla: le pogumno, pridružite se nam, bodite vedoželjni in veliko ste že naredili. Pa srečno!
