Najin klepet se najprej zavrti okoli otrok – Izolčanka je mama dveh čudovitih hčera, 11-letne Dinke in 7-letne Elizabet. Slednja je lani, v nesrečnem koronskem letu, prvič zakorakala v šolo – a le za kratek čas. Erter upa, da letos šole ostanejo odprte, saj je bilo šolanje od doma zanjo velik izziv, ki mu ni bila kos, za deklico pa velika izguba. »To se otrokom res zelo pozna, če primerjam s starejšo, se je mlajša v prvem razredu naučila veliko manj. Jaz pa tudi nisem šla v ekstrem in je nisem silila, saj ne želim biti tisti dejavnik, zaradi katerega bi se ji šola zamerila. Bilo mi je grozno, priznam. Na srečo je starejša delala vse sama, a ona je bila v petem razredu. Je pa mož delal od doma in moram priznati, da je prevzel veliko gospodinjskih del in vzgoje. Damir je odigral ključno vlogo, res se je veliko ukvarjal z malima. Jaz pa sem se počutila krivo, ker sem morala ves čas delati in se mi je zdelo, da zapostavljam otroka. Delo na televiziji je stresno, a to ni nič v primerjavi s šolanjem od doma,« razmišlja Erter.
Verjetno je že tako ali tako težko usklajevati družino in delo?
Zelo je naporno, a otroci so zame prvi, najprej sem mama, zato sem se brez težav odpovedala večjim kariernim izzivom, ki so mi bili ponujeni izven televizijskega dela. Ves čas, ko nisem v službi, posvetim otrokoma, ko sem z njima, imam telefon potiho, ne odgovarjam na klice in podobno. Kadar pa se že moram javiti ali kaj urediti, naredim to tako, da punci čim manj trpita. Ko občasno delam popoldne ali zvečer, pa se vedno, brez izjeme, počutim krivo. Mislim, da si zaslužita moj čas. To se mi zdi pomembno.
Kaj bi ju radi naučili?
Da v življenju potrebuješ energijo in da nikoli ne smeš obupati. Da si vsak dan lahko narediš lep in uživaš v življenju, s tistimi, ki jih imaš najraje in ob katerih se dobro počutiš. Da najdeš to, kar te veseli, in znaš uživati v malih stvareh, ne da nergaš in trpiš, ampak si zadovoljen sam s sabo.
Zelo ste aktivni, kdaj pa je čas za vas?
Na treningih plesa ob drogu. To je tako zahteven šport, da te prisili, da razmišljaš le o tem. Če pa imam uro zase in si moram napolniti baterije, sem rada sama. Čudno, saj sem sicer zelo družabna. Za sproščanje tudi rada na primer pospravljam stanovanje ali likam – to je zame nekakšna meditacija, se čisto umirim. In rada berem knjige.
Ples ob drogu je verjetno še vedno povezan s predsodki?
Prisotni seveda so, zato velikokrat komu rečem, da hodim na pilates, ker se mi ne ljubi razlagati, da je to res šport. A športniki vedo, da je to ekstremno težak šport, ki zahteva gibljivost in dobro koordinacijo, osnova sta gimnastika in moč. Sem učiteljica smučanja, nekoč sem plesala, trenirala atletiko, obiskovala fitnes, a ples ob drogu je zame najprimernejši šport, ker je večni izziv, vsakič je nekaj novega, in zanj ne potrebuješ nobenih rekvizitov. Treniram, če se le da, vsaj trikrat na teden.
Imate drog doma?
Doma ne, imam pa zlatega prijatelja, ki ima svojo dvorano, in s kolegico sva med epidemijo kupili svoja droga in ju montirali v to dvorano, tako da lahko trenirava kadarkoli, ko tam ni drugih vadb.
Kaj pa na to pravi vaš mož?
On je velik športnik in to podpira. Mu je všeč. (smeh)
Ste tudi njemu kdaj zaplesali?
Po pravici povedano, me je ob drogu videl le na enem nastopu, ki smo ga imeli tečajniki interno, morda kdaj tudi na kakšnem posnetku, ki ga naredimo na treningih. Pravi pa, da je bilo zelo lepo. Podpira me tudi zato, ker vidi, da sem vesela, ko sem na drogu.
Pravite, da znate tudi ležati in nič delati?
Kadar ležimo in ne delamo nič, razmišljamo predvsem o sebi. Potrebovala sem ogromno let, da sem to ugotovila in se naučila ustaviti. Takrat smo sami s sabo in to zna biti zame kar hudo – ko si v pogonu, je lahko vse lepo, ko si sam s sabo, pa vidiš, kaj vse si naredil narobe, kako si izčrpan, kaj ti manjka …
Pri oddaji Dobro jutro ste že devet let, menda pa ste v resnici zaspanka?
Velika zaspanka! Zjutraj komaj vstanem, a se hitro nekako spravim k sebi in sem tudi
dobre volje. Težko mi je – ne toliko zjutraj vstati kot zvečer iti spat. Ker ko otroci zaspijo, je čas zame in za Damirja, in jaz bi bila še kar pokonci. Sem nočni tip, a sem bila zaradi družinskega življenja in vodenja oddaje prisiljena spremeniti bioritem. Ko pa imam možnost spanja, spim, me ne dvigne nič, niti hupa prodajalca krompirja. (smeh)
Niste nikoli razmišljali o drugem delu ali drugi oddaji?
Razmišljala sem o popoldanski oddaji, prav tako v živo, a jutranja mi omogoča urnik, prilagojen otrokom.
Kaj pa kakšna športna oddaja ali športno novinarstvo?
To bi me zanimalo, ja. V zadnjem letu sem nekajkrat nadomeščala kolega Sandija Škvarča in sem se lahko preizkusila v športni kroniki – v tem sem se kar našla. Poznam tudi ogromno vrhunskih športnikov in športnic, že od nekdaj sem se družila z njimi, imam športni duh v sebi, tako da … Čakam povabilo športnega programa TV Slovenija! (smeh)
Televizija ali radio?
Zagotovo televizija. Ko sem maja za Dobro jutro pokrivala 72. obletnico Radia Koper, me je radijski kolega posedel za mikrofon in po desetminutnem intervjuju sem bila čisto prepotena. Se mi zdi, da radio ni zame, ker je veliko bolj občutljiv medij, jaz pa sem zelo fizična oseba in rada pokažem sebe kot celotno bitje, ne le glasu. A zelo cenim radijce, saj morajo samo z glasom narediti tisto, kar mi naredimo s celim telesom in podobo.
Gestikulacija je za vas Primorce še posebej značilna.
To imam že naravno v sebi. Tega veliko ljudi ni razumelo, sploh na začetku svojega vodenja sem dobila veliko kritik na ta račun. A to je del mene, nočem biti statična, kot je veliko slovenskih voditeljev. Čeprav prijatelji pravijo, da sem v resnici veliko bolj živa kot na televiziji. (smeh)
Kakšne odzive gledalcev dobivate?
Najbolj me čudi, da dobim veliko pohval od žensk. Kritike so redke, a so lahko tudi res zlobne. Največ odzivov pride prek družbenih omrežij, o katerih pa imam nekoliko ambivalentno mnenje. Nisem se še odločila, ali bi zares uporabljala te profile in se jim popolnoma posvetila. Nisem pripravljena sebe pokazati v celotni podobi, razgaliti svojega življenja. Svoje družine nočem pretirano izpostavljati, želim si, da imajo svojo zasebnost, tudi dekleti imata priimek po možu (no, dobro, nisva poročena), kar me pomirja. Zaslužita si normalno življenje.
Kaj pa punci, uporabljata družbena omrežja, sodobno tehnologijo?
Starejša že ima telefon, ampak ga uporablja, kadar je nujno, sicer ga pusti pri miru. Sem pa ugotovila, da se je med korono njen čas, preživet na družbenih omrežjih, povečeval, zato sem poskušala biti z otrokoma čim več zunaj. Ne želim, da bi postali obsedeni s telefonom, da bi ga imeli ves čas v roki. Na srečo imata zelo radi šport, igric ne igrata, ker ju to ne zanima. A zdaj sta še majhni, to bo lahko večji problem kasneje. Pokušam se z njima o vsem tem pogovarjati, rada bi ju »medijsko« vzgojila, da ne verjameta vsaki stvari, ki jo vidita v medijih, da se zavedata, da to ni vsa resnica. Medijska konstrukcija realnosti je velik problem. Na tem kar dosti delam in se mi zdi, da ju obe zanima.
Tudi zato, ker ste vi na televiziji?
Verjetno tudi, a obe sta odprti, radi nastopata, sta dojemljivi za medije, ju zanimajo.
Torej bosta šli pa vaših stopinjah?
Upam, da ne. (smeh) Ne – šala. Naj delata, kar ju najbolj veseli. Starejša je zelo dobra športnica in si želi na fakulteto za šport, a bomo videli. Zagotovo pa bosta delali z ljudmi, v tem obe uživata, čeprav sta si sicer precej različni.
Ko sva pri medijih: RTV je zadnje čase precej na udaru, tako politike kot gledalcev. Kaj pravite na to?
Nacionalna televizija bi morala biti pojem neodvisnosti in kvalitete, zato bi morali biti vsi njeni ustvarjalci zelo pozorni, da bi plačnikom RTV-naročnine ponudili res najboljše, kar imamo in znamo. Interesi pa so vedno različni. Na srečo oddaja Dobro jutro ni tako na udaru, zelo smo neodvisni pri izbiranju tem. To zelo cenim in sem ponosna ter vesela za naše koprsko uredništvo. Mi smo na dvojezičnem območju, na prepihu med tremi državami, in nam pustijo, da delamo po svoje ter razvijamo ta naš prostor, da predstavimo svoje (naše) ljudi. S tem veliko pripomoremo k raznolikosti programa, ponudimo nekaj drugega kot center (ljubljanski studio).
Niste nikoli občutili pritiskov politike, gospodarstva, šefov?
Pritiski so, taki in drugačni, odvisno pa je, kako se jim znaš zoperstaviti in po kakšni poti se odločiš, da boš hodil. V lokalnem okolju je morda še težje, še posebno zame, ki delam tudi za informativni program. S kakšnim »info« prispevkom hitro komu stopiš na žulj: če si en dan kritičen, boš drugi dan dobil po glavi, kar pomeni, da ti kdo zavrne gostovanje v oddaji, se je že zgodilo, večkrat. A prav je, da si čim bolj odprt in tečeš na dolge proge. Sama se zgledujem po naših dobrih novinarjih, ki so kljub dolgoletnemu delu obdržali hrbtenico in ostali kritični. Tako pri izbiri gostov za oddajo Dobro jutro kot pri pripravi prispevkov za informativni program se ves čas trudim biti čim bolj objektivna, neodvisna od interesov politike, kapitala in osebnih poznanstev.
Kaj pa podcenjevanje, šikaniranje, ker ste ženska? Se morate bolj truditi kot kolegi?
Bi rekla, da je ženskam vedno težje. Že zato, ker smo mame. Moški lahko gre na teren za ves popoldan brez slabe vesti, ženska pa ne – tako pač je. Zdi se mi, da si moramo ženske v tem svetu tlakovati še dolgo pot, a ne vem, ali nam bo uspelo. Vsaj še 300 let ne, ker imamo te zakoreninjene predsodke in takšno tradicijo. Tudi jaz sem vzgojena v njej – najrajši sem mama in raje se kdaj podredim, samo da je mir v hiši, otroci so moji in so me naučili pomembne lekcije: mama je mama. Drugače pa je moški svet veliko bolj krut. A jaz se z moškimi ne primerjam, ker se za ceno svoje ženstvenosti nikoli ne bi odrekla lepoti življenja ženske. Ženstvenost in senzibilnost imam rada.
Na vašem profilu piše, da ste »večna, a nežna upornica«. Kaj to pomeni?
Če mi nekaj ni všeč, se težko sprijaznim s tem. Upirala se bom do konca, četudi simbolično, prijateljica mi pravi »neuničljiva«. Skozi leta sem se naučila sprejemati tudi tisto, kar mi ni najbolj pogodu, a bom povedala svoje mnenje do konca. Velikokrat sem zato plačala visoko ceno. A poskušam živeti v skladu s sabo in jaz verjamem, da se vedno da kaj spremeniti. Na vsak način hočem, da je svet ustvarjen po moji meri, kar seveda ne uspe vedno, a se bom upirala do zadnjega. Življenje sprejemam z optimizmom, energijo, nasmehom.
