Režiser, scenarist in pisatelj Goran Vojnović je prejšnji torek na Ljubljanskem gradu občinstvu predpremierno predstavil svoj tretji celovečerni film z naslovom Nekoč so bili ljudje.
Film govori o dveh prijateljih in sodelavcih – Italijanu Leu (Francesco Borchi), ki živi v Sloveniji, in Vučku, nekdanjem beguncu iz Bosne (Moamer Kasumović), ki zaradi tega, ker jima grozi, da bosta izgubila restavracijo, sprejmeta ponudbo prevaranta Giannija, da bosta ukradla njegov tovornjak, tako da bo ta lahko pobral denar pri zavarovalnici, po pomoti pa odpeljeta napačnega in v njem najdeta nepričakovan tovor. Begunec Vučko in migrant Leo tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi.
Kaj vam bo za vedno ostalo v spominu s snemanja tega filma?
Predvsem si ga bom zapomnil po snemanju, ki je bilo najbolj zahtevno od vseh mojih snemanj. Na žalost je tako, da imam z vsakim filmom težje pogoje dela, hkrati pa imam več izkušenj in se lažje spopadam z njimi. To je sreča v nesreči. A tu smo imeli še posebno zahtevne pogoje dela, ker smo snemali spomladi v alpskem svetu. Vreme je bilo zelo nepredvidljivo. Za nazaj sicer lahko rečem, da smo imeli izjemno srečo, takrat je pa vsak dan visel v zraku. Imeli smo zelo malo časa, ob tem pa ogromno lokacij, selitev in tehnično zahtevnih stvari. Ter mednarodno zasedbo, s katero sem moral komunicirati v različnih jezikih. To je tisto, kar se mi, ko pomislim na snemanje tega filma, najprej prikliče v spomin. Šele potem se spomnim, kako nam je bilo v bistvu fajn, predvsem na Pokljuki, kjer smo preživeli največ časa. Kako smo tam dobro funkcionirali kot ekipa, kako so bila tista nočna snemanja polna prave, pozitivne energije. Pomislim pa tudi na to, da je ta film nastajal res dolgo. Od začetne ideje do predpremiere je minilo več kot deset let, od tega, ko sem se jaz vključil v to zgodbo, pa osem. To, da je bilo treba od dokončanja filma še leto in pol čakati, da je ta prišel do gledalcev, se mi tako za ta film zdi kar logično. A s tem se naučiš živeti. Ravno zaradi nepredvidljivosti ustvarjanja, ker nikoli ne veš, ali bo film prišel do realizacije, paralelno ustvarjaš več projektov. Tako smo se vsi, ki delamo na različnih področjih, jaz denimo še v literaturi in gledališču, navadili, da delamo na 10, 15 projektih hkrati, ki so v različnih fazah. Zame je največji problem pri filmu, da se veča energija, ki jo potrebuješ za to, da pripelješ film do realizacije, vedno več je administracije, vedno več energije in časa, pa tudi denarja ti pobere boj za to, da boš sploh lahko ustvarjal. Kreativni del pomeni vedno manjši delež dela na filmu.
»Pandemija je razgalila tisto, kar se je z nami dogajalo leta prej. Finančna, okoljska in migrantska krize so nas naredile slabše. Kot družba smo se raztreščili in se zaprli v svoje kroge, postali smo bolj osamljeni, izolirani in potem vse to na različne načine izražamo na družbenih omrežjih.«
Kako pa sprejemate zavrnitve na razpisih oziroma to, da ljudem ne morete pokazati vsebin, za katere menite, da bi jih morali videti? Vas zelo potrejo?
Mogoče mi je najbolj žal, da je bil zavrnjen dokumentarni film o Dejanu Zavcu, ki sva ga ustvarjala s pokojnim producentom Alešem Šego. Tisti film bi si res zaslužil, da bi nastal, tudi ogromno materiala je bilo že zbranega. A to je del življenja. Že ogromnokrat sem bil zavrnjen na razpisih, iz tega ne delam nobene drame. Bil sem že tudi v komisijah in vem, kako težko je, ko moraš presoditi, komu boš dal na voljo tisto omejeno količino denarja, saj ga za vse projekte ni dovolj. Edino, kar me jezi, je, da nimamo tako urejenega sistema, da bi bili razpisi redni, da bi bile te stvari urejene hitreje, da bi odgovori do režiserjev in producentov prišli čim hitreje. Sama zavrnitev se mi sploh ne zdi problematična. Tudi ta projekt je bil zavrnjen, pa potem na ponovnem razpisu, ko smo ga še malo dodelali, sprejet v financiranje. Zdaj kot scenarist že tretjič prijavljam film po romanu Jugoslavija, moja dežela.
V filmu Nekoč so bili ljudje ste se lotili begunske tematike. Kako to, da ste se odločili zanjo – filmsko je bila namreč že precej obdelana …
Več razlogov je bilo, zakaj sem se lotil tega filma. Prvi je ta, ker se mi je zdel scenarij, ki sem ga dobil v roke, zelo dober. Ker se mi je zdelo, da se ukvarja s stvarmi, ki so mi blizu, s katerimi se tudi sam sicer ukvarjam, tako da ostajam na svojem terenu, ob tem pa se mi odpirajo možnosti, da delam nekaj drugačnega od tistega, kar sem delal prej, da ne gre za ponavljanje istega. Prvič sem delal po tujem scenariju, prvič sem delal žanrski tip filma, film, ki je zelo izčiščen, do neke mere tudi stiliziran. Na to je vplivala tudi želja, da ponovno sodelujem z Moamerjem Kasumovićem in Francescom Borchijem. Mislim, da se odlično ujamemo in da zelo uživamo v tem. Nekako smo se našli, drug drugemu zaupamo in si pomagamo, da ustvarimo nekaj dobrega. Seveda sta se mi zdela pomembna tudi sama begunska tematika in sporočilo filma. Marsikdo, tudi sam, si včasih rečem: »Joj, nočem gledati teh groznih stvari, zakaj bi imeli še en film o tem, saj vsi vemo, kako je grozno,« drug del mene pa se seveda zaveda, da moramo govoriti o teh stvareh, ne smemo jih ignorirati. To bi bilo še slabše. Ne glede na to, kako zelo smo morda v nekem trenutku zasičeni s temi grozljivimi zgodbami, s katerimi nas vsak dan zasipajo. Včasih tudi pomislim, ali jaz zdaj izkoriščam grozne zgodbe, zato da ustvarjam svoj film. A še vedno verjamem, da se lahko s filmom koga dotaknem, da ga lahko nagovorim, da mu lahko nekaj povem.
Mislim, da je ena večjih napak, da smo, ko je prišlo poletje, ustvarjali vtis, da je vsega konec, da samo še odvržemo maske, pri čemer je bilo že takoj jasno, da je ta svoboda zgolj začasna.
Sicer imam občutek, da je zaradi korone tudi begunska tematika poniknila nekam v ozadje. Koliko mislite, da ljudi to sploh še zanima – in kaj se dogaja z nami, da postajamo vedno bolj egoistični? Sodeč po branju komentarjev na družbenih omrežjih ni dopustno več izraziti niti drugačnega mnenja. Kdaj in zakaj smo po vašem zabredli tako globoko?
Pandemija je razgalila tisto, kar se je z nami dogajalo leta prej. Finančna, okoljska in migrantska krize so nas naredile slabše. Kot družba smo se raztreščili in se zaprli v svoje kroge, postali smo bolj osamljeni, izolirani in potem vse to na različne načine izražamo na družbenih omrežjih. Mislim, da ljudje marsikdaj s tem, ko izražajo radikalna stališča, v bistvu sporočajo nekaj drugega, nekaj, kar je težko prebrati in razumeti. Družbena omrežja zahtevajo predvsem hitra, jasna in močna stališča. Težko rečeš, malo mislim tako, malo pa drugače, imam notranji dialog. Družbena omrežja ne omogočajo notranjih dialogov, jaz pa verjamem, da pri večini stvari ljudje vodimo notranje dialoge, da slišimo različne glasove. Pogosto nimamo jasno izoblikovanih stališč o kompleksnih temah, imamo dvome, strahove, nedorečene in neizoblikovane misli. Vsega tega v današnjem času ni mogoče izraziti in potem vse te dvome in strahove zapakiramo v radikalno stališče, žaljivko, v nekaj, kar v bistvu nismo mi, nam pa prinaša odzive in z njimi potrebne dražljaje. Takšna je družba. Film in literatura pa sta prostora, kjer je možen dvom, kjer so možni različni pogledi, kjer je mogoče biti razdvojen, negotov, kjer je mogoče ne imeti odgovorov na vsa vprašanja. Mislim, da je ena od lepot scenarija Tommasa Santija v tem, da ne odgovarja na vsa vprašanja v zvezi z migrantstvom in begunstvom in da ne daje jasnih sporočil, kako rešiti svet, ampak govori o tem, da imamo problem in da je tisto ključno, kar lahko storimo, da se zavemo, da ta problem obstaja in da obstaja v nas samih. Ta film se mi zdi predvsem igralsko močan. Težko se mu upreš. Lahko to ni tvoj tip filma, lahko se ti zdi, da bi lahko bilo kaj drugače, mislim pa, da te mora razorožiti predvsem igralsko. Mislim, da skorajda ni možno, da se ne bi nekje dotaknilo gledalca. Upam, da se bodo ljudje odtrgali od ekranov in postelj, na katere smo se navadili med pandemijo, in prišli med ljudi pogledat film.
Ste bili vi kot družina tudi zelo zaprti? Ste se zdaj odprli?
Mi smo bili kar zaprti, zdaj pa smo se delno odprli. Tako, kot smo se prejšnje poletje. Že podzavestno ostajaš previden, pa tudi zavestno, saj se zavedaš, da je treba paziti. Moram reči, da sem začutil ogromno olajšanje, ko sem se cepil in ko so se cepili starši, opažam pa, da popolnega sproščanja ni bilo. Izkoriščam to, da smo lahko zunaj, da lahko stvari počnem zunaj in da mi ni treba razmišljati o virusu. Je pa še vedno malo nelagodja, ko moram stopiti v zaprt prostor, ko v zaprtem prostoru vidim množico ljudi – tega se pa ne moreš kar tako čez noč osvoboditi. In prav je, da se ne, ker ni vsega konec. Mislim, da je ena večjih napak, da smo, ko je prišlo poletje, ustvarjali vtis, da je vsega konec, da samo še odvržemo maske, pri čemer je bilo že takoj jasno, da je ta svoboda zgolj začasna in da se bomo morali jeseni spet – upam, da ne v celoti – zapirati, vsekakor pa bomo morali biti izrazito previdni in izrazito spoštovati ukrepe, če bomo hoteli, da bodo mogoče kulturne prireditve in da bodo šole odprte. Ljudje se ne želijo cepiti, tako da bo treba ponovno nositi maske, vzdrževati socialno distanco, omejiti število ljudi v zaprtih prostorih in podobne stvari. Mislim, da je to zdaj že vsem jasno. Tako bo naše življenje vsaj še naslednjo zimo, potem bomo pa videli.
Kaj delate zdaj?
Letos je posebno leto, ker prihajajo stvari, ki sem jih ustvarjal – kot ta film – zadnjih pet, tudi deset let. Delal sem zelo različne stvari. Poleg tega filma je izšel roman Đorđić se vrača, zgodila se je tudi predstava Jugoslavija, moja dežela, ki bi morala nastati prejšnje leto, pa je imela šele nekaj dni nazaj premiero v Kopru. Premiero je na Motovunskem filmskem festivalu doživel tudi kratki film Marko, za katerega sem scenarij napisal pred skoraj petnajstimi leti in sva ga z režiserjem Markom Šantićem pred dvema letoma le malce dodelala. 17. septembra bo premiero doživel tudi dokumentarec o evropskem košarkarskem prvenstvu leta 2017, ki ga tudi ustvarjamo že zelo zelo dolgo in katerega dokončanje je pandemija zamaknila vsaj za eno leto. Skoraj je končan strip, za katerega sem napisal scenarij po predlogi Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, narisal pa ga je Damijan Stepančič. Res je veliko stvari. Na neki način se ustvarja občutek hiperproduktivnosti, dejstvo pa je, da bi morala biti večina omenjenih izdelkov predstavljenih že vsaj lani, če ne že kaj prej, pa je izgleda letošnje leto usojeno za njihov zaključek.
Vam je ob lansiranju projekta kaj žal, da ga je konec, ali bo tem čutite olajšanje?
Je kar olajšanje, sploh v teh časih, ko bi ljudem res rad pokazal to, kar si naredil, sploh zato, ker se z leti tudi ne obremenjuješ več toliko z odzivi in kritikami. Na začetku sem bil na vsaki premieri malo na trnih, kako bodo ljudje to sprejeli, zdaj se pa tega veselim. Vem, kaj lahko pričakujem, vem, da bodo kritike takšne in drugačne, postale so del mojega življenja in se z njimi res ne obremenjujem, ampak jih berem z zanimanjem, ker me zanima, kako so ljudje razumeli film. Sam pri sebi sem pa seveda že razčistil, kakšno je moje videnje tega filma, tako da v tem smislu res nimam kakršnihkoli negativnih čustev. Enostavno sem vesel, da lahko ljudje končno vidijo, kaj smo tako dolgo delali. Sicer pa še nikoli nisem bil tako zelo zadovoljen s filmom, pa imel hkrati tako majhnih pričakovanj, ker v časih, v katerih smo, se mi zdi že to, da smo imeli projekcijo pred polnim Ljubljanskim gradom, več kot dovolj. Že to je izjemna stvar, tako da bo vse drugo, kar bo prišlo zatem, že skorajda preveč.
Goran Vojnović 1 Podpis Goran je diplomiral na ljubljanski AGRFT, smer filmska in televizijska režija.Za svoj romaneskni prvenec Čefurji raus! je Vojnović leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta. Po romanu je bila istega leta narejena uspešna gledališka predstava, leta 2013 pa je Goran po njem režiral tudi film. To je bil njegov drugi celovečerec, saj je leta 2010 po lastnem scenariju posnel film Piran - Pirano, režiral pa je tudi več kratkih filmov. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, za katerega je dobil svojega drugega kresnika. Njegov tretji roman Figa je izšel leta 2016, zanj pa je prav tako prejel kresnika.
