Dedek je seveda imel na Juša velik vpliv. »Morda sicer bolj posredno, ker je vplival na očeta, ki je zato postal režiser, oče pa me je vozil s sabo na vaje in sem se zaljubil v gledališče.« Neposredneje je Ježek vplival na njegovo sestro Nano, ki se je z njim več družila kot Juš. »Veliko več je pazil nanjo, ker sem bil jaz preveč občutljiv otrok in nisem hotel biti stran od staršev, poleg tega je bil takrat že precej slab.« Mu je pa Ježkov humor zelo blizu, saj je večen. »Pisal je namreč večinoma o odnosih med ljudmi.« Zelo občuduje tudi njegovo radovednost in vsestranskost, od njega pa je podedoval tudi občutljivost do sveta in introvertiranost. »Laska mi, da hodim po njegovih stopinjah,« je ponosen.
Zelo blizu pa sta si s sestro Nano. »Delava vsak svoje stvari, a se redno slišiva. Velikokrat tudi pazim na njenega sina, torej svojega nečaka. Se kar razumem z njo, pa tudi z ostalima sestrama.«
IMPROVIZACIJA
Juš se je z improvizacijo prvič srečal prek Nane. »Kot osnovnošolec sem hodil na njene nastope.« Na gimnaziji se je nato še sam vpisal v improvizacijski krožek – in ga je zgrabilo.
Z improvizacijo se torej ukvarja že več kot dvajset let, vmes je iz hobija to postala služba. Poleg tega samostojni kulturni delavec, ki je sicer študiral kulturologijo, dela še v mladinskem programu TV Slovenija; začel je pri Štafeti mladosti, sodeloval pri oddaji Razred zase, ki je kasneje postala Osvežilna fronta, zdaj pa bo skupaj z Rokom Škrlepom vodil Male sive celice. Je tudi scenarist, na primer z bratoma Valič in Urško Mlakar je napisal serijo Vse punce mojega brata (mimogrede, ravnokar snemajo drugo sezono).
V okviru Bimbo teatra ustvarja otroške predstave (Čarovnik Nik, Glavko in Zbrk, Lunožer), še vedno pa poučuje in nastopa v okviru improvizacijskega gledališča IGLU, katerega soustanovitelj je skupaj z Vidom Sodnikom in Petrom Franklom. »Ta je deloval tudi med epidemijo. Samo preselili smo se na splet in iskali nove inovativne načine, kako stvar narediti zanimivo, čeprav ni pristnega stika z občinstvom in učenci.«
USODNO VPRAŠANJE
Šestintridesetletnik pravi, da zelo rad dela z ljudmi, zlasti z otroki, ker so najbolj iskrena publika. »Če si jim zanimiv, te poslušajo, sicer ne, zato se moraš še posebej potruditi. So pa tudi zanimivi sogovorniki, včasih se od njih veliko več naučiš kot od odraslih.« Njegove izkušnje z otroki mu bodo zelo prav prišle pri Malih sivih celicah. »Pri tej oddaji je komunikacija s tekmovalci in publiko v studiu zelo pomembna, razviti je treba pristen odnos, dati tekmovalcem lepo izkušnjo in jih sprostiti, da se dobro počutijo.« Sam oddajo spremlja že od otroštva, žal pa ni bil nikoli tekmovalec. »Ko je naša šola sodelovala, sem bil že prestar, za tolažilno nagrado pa sem lahko pazil manjše sošolce, ko so v predtekmovanju izpolnjevali tekmovalne pole,« se zasmeji. Kvize ima zelo rad, pogosto jih rešuje, razmišljal je tudi o prijavi na kakšne TV-kviz, a ga je od tega odvrnil en napačen odgovor. »Ko sem na aplikaciji reševal neki kviz, sem napačno odgovoril na vprašanje, povezano s svojo družino. To me je res stisnilo! Če bi se to zgodilo na televiziji, bi me bilo tako sram, da ne bi mogel nikoli več stopiti iz hiše.« In kakšno je bilo to »usodno« vprašanje? »Čigav je vzdevek Fridolin Žolna?« Gre seveda za njegovega pradedka Frana Milčinskega, Ježkovega očeta. »To mi je dalo vedeti, da kvizi niso zame.«
