Igor Krmelj je svojo medijsko pot začel na radiih, spominjamo se ga kot voditelja oddaje Dobro jutro na nacionalni televiziji, nekaj časa je preživel tudi v Svetu na Kanalu A in nazadnje pristal na Planet TV. Novinar, ki se »dobrih terenov nikoli ne brani«, je sicer zadnje leto in pol več v studiu, saj je voditelj informativne oddaje Planet 18.
V kakšnem položaju je trenutno slovensko novinarstvo?
Se mi zdi, da v takšnem, kot je celotna družba: zelo razdeljenem. Kar pa ne bi smelo biti. Novinar bi moral absolutno zagovarjati svoja stališča, a bi moral biti v osnovi neodvisen. Če že govorimo o tem: nekdo, ki je v domnevno desnem mediju, bi lahko šel kadarkoli delat tudi v domnevno levi medij. Kot družba še nikoli nismo bili tako razklani, kot smo danes. Če smo še pred desetimi leti govorili, da upamo, da smo dosegli vrh, da bomo z menjavo generacij to presegli – očitno še ne bomo. In ta naša služba je povezana z vsem tem.
Najbolj na prepihu?
V bistvu res. Tudi če se nočeš predalčkati, te ljudje popredalčkajo, niti ne vedno glede na tvoje delo, ampak na to, za koga delaš. Zaradi nekega imena, lastnika, ki v določenih primerih nima zveze z ničimer. Ljudje, ki ne poznajo medijev, te predalčkajo kljub temu, da se trudiš, delaš po sredini, če je treba, napadeš leve, če je treba, desne – tistega pač, ki si je to zaslužil. Je pa res, da nemalokrat tudi novinarji potegnejo kratko, če se lotijo napačnega človeka, ravno zaradi teh kapitalskih vložkov v slovenske medije in lastnikov, ki so, kdor so.
Se je vam že kaj takega zgodilo?
Jaz sem bil »postranska škoda«. Žena (Ana Turk, op. p.) je tudi novinarka, skupaj sva delala na Svetu na Kanalu A, ona je »letela« zaradi določenih stvari, ki jih je razkrivala, in potem sem moral seveda oditi še jaz. A na koncu se je to izkazalo za dobro – če se to ne bi zgodilo, verjetno danes ne bi bil tukaj.
Še pred tem ste bili šest let v oddaji Dobro jutro na TVS. To je malce bolj lahkotna oddaja – ste želeli iti v resnejše vode, informativni program?
Ne, sem človek, ki gre z vetrom – čeprav sem sicer že v Dobro jutro pokrival resnejše teme. Večkrat so me že vprašali, ali sem si želel biti novinar že pri petindvajsetih. Ne, takrat sem bil turistični vodnik in življenje me je pripeljalo do novinarstva, potem sem pa samo sledil toku.
Verjamete v to, da je človeku nekaj namenjeno, v usodo, če hočete?
Usoda … (smeh) Ne vem. Po eni strani ja, po drugi ne, sploh glede na to, da imamo možnost presoje. Ali to kdo usmerja, je zapisano v zvezdah, je naša pot že določena z rojstvom – tega ne negiram, ampak saj poznate pregovor: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.
Ko govoriva o razdvojeni družbi, kaže se veliko nezaupanje tako v strokovnjake, države kot medije. Zakaj?
Mediji izpostavljamo same negativne primere, na primer tiste 0,0003 odstotka stranskih učinkov pri cepljenju. Verjamem, da imajo potem vlada in pristojne institucije težko delo, da ljudi prepričajo, da je to strašansko malo. Tudi vlada je sama v zadnjem letu malo pripomogla k temu, ker danes je tako, jutri drugače in je zmeda med ljudmi. Dejstvo je, da smo se še vsi učili o covidu-19 in nismo vedeli, ne kaj ne kako. Zdaj imamo že številne nove seve, ki se spet drugače obnašajo. Učimo se in učili se bomo še nadaljnja tri leta. Samo pomislite, kako dolgo smo se učili o gripi. Tu pa je še strah pred novo, nepoznano zadevo, zato se je ves svet tako odzval. Verjamem, da se vsem teoretikom zarote zato zdi to pretiravanje, ampak kaj pa če se vlade in svet ne bi odzvali tako, kot so se? Zame so ljudje, ki še danes spodkopavajo odloke vlade v boju proti covidu-19, egoisti. Ali nimajo dedka, babice, mame? So zelo neodgovorni ali pa jim je vseeno za njih. Tudi meni niso všeč ukrepi, raje bi živel na polno, dal roko vsakemu, stisnil prijatelje in šel z njimi na pivo, pa ne morem. Vsi se pritožujejo zaradi »naslednjih 14 dni bo ključnih« – ja, bi bilo le 14 dni, če bi se takrat vsi držali ukrepov, pa se jih nismo.
Je delo novinarja, ki je danes ves čas pod drobnogledom in plazom kritik, težje?
Težje je zato, ker so ljudje že siti vsega. Kar naprej ponavljajo »joj, ta televizija!«, a zvečer vsak sedi pred njo. Včasih so bili ljudje veseli, ko si prišel pokrivat neko zgodbo, zdaj pa večkrat slišiš, sploh če prideš že za nekim novinarjem: »Ne, dosti vas imam!« Včasih si šel na teren brez vsega, danes pa moraš prej poslati kup mejlov, se dogovarjati vnaprej … In večkrat, ko potrebujemo sogovornika, nihče noče pred kamero. Tudi v ljudi se je malo naselil strah pred slabimi komentarji, maščevanjem, blatenjem in podobnim.
V času družbenih omrežij je raven komunikacije strašansko padla …
Prav je, da ima vsak svoje mnenje in da ga lahko tudi izrazi, a z utemeljitvijo. Raven komunikacije je res šla nekam … Če samo omenim tikanje – mene to res zmoti. Na kraj pameti mi ne pade, da bi nekoga tikal, tudi če je mlajši. Tako sem bil vzgojen – striktno vikanje vseh, ki jih ne poznaš in ki so starejši od tebe. Tako se že vzpostavi neka bariera, distanca, zdaj pa tega ni. To je osnovna težava v vzgoji, bontonu. In mislim, da bo šlo le še na slabše. Če nekih nazorov nimaš privzgojenih, jih boš težko posredoval naprej – tudi če se zavedaš, da jih tvoj otrok potrebuje.
Kako pa vi vzgajate svoja otroka, šestletno Aljo in desetletnega Ažbeta?
Vzgoja ni lahka stvar. Ko sem izvedel, da je otrok na poti, me je bilo najbolj strah tega, kakšen oče bom, ker sem odraščal brez očeta. Pogovarjal sem se s stricem, ki mi je nadomeščal očeta, in on mi je rekel: »Igor, samo delaj, kot čutiš.« In tega se držim. Ne razmišljam dosti, če me nekaj razjezi, grajam, ko mi nekaj nariše nasmeh na usta, pohvalim, ko nekaj prinese solzo na oko, objamem … Samo iz sebe moraš izhajati, iz svojih občutkov. In vzgojo, ki si je bil deležen, predati naprej.
Vas je zaradi dela kdaj skrbelo za družino, ste bili kdaj deležni groženj?
Bila so tudi kakšna pisma, še posebej prej na oddajo Dobro jutro in Svetu. Takrat sem se le nasmehnil in spravil pismo v predal, danes bi ga prijavil policiji. Tu na Planetu tega še ni bilo, le nekaj stvari na twitterju in še to uredniku. Bolj je na udaru RTV.
Zakaj?
Ne vem. Spet smo verjetno pri delitvi. Eni ali drugi imajo vedno občutek, da jih novinarji te hiše napadajo ali da drugim dajejo več prostora. Katera stran piše grožnje, pa ne vem.
Planet TV je označen kot »desna« medijska hiša?
Res je, a kot sem že prej rekel, samo zaradi lastništva, ki pač prihaja iz Madžarske. To je narobe. Po drugi strani nas gledalci vse bolj prepoznavajo kot neodvisen medij. Če nočeš zvečer doživeti histerije, če bi rad dobil normalno podajanje novic, potem gledaš nas. Vse več odziva dobivamo, da je to to, kar so ljudje pogrešali – naše novice so brez žolčnih izpadov, napadanj, ogromno je intervjujev …. To je naša prednost, tu nas gledalci prepoznavajo kot dobre – saj se ni treba pri vsaki diskusiji skregati. Zakaj bi se?
Ker so tudi novice postale šov in hlepijo le po gledanosti?
Res je. Zato povabijo dva, ki se bosta zagotovo skregala, ker se to gleda.
Prej mi niste odgovorili: ste se kdaj bali zase ali za svojo družino zaradi pritiskov, groženj zaradi novinarskega dela?
Ne, dolgotrajno ne. Pride kakšna tema, ki je bolj kočljiva, in potem nekaj časa gledaš čez ramo, a kakih resnejših groženj na srečo še nisem dobil. (potrka po lesu, op. p.)
Kaj zdaj dela vaša partnerica Ana?
Nekaj malega piše, drugače pa si je vzela čas, da doštudira. Še dobro, ker sta bila otroka doma, da ju je lahko šolala in vse uredila. Dobro, tudi jaz sem prevzel kakšne tedne, ko je imela ona več dela za šolo, večinoma pa je bila ona zadolžena zanju. V zadnjem letu sem ji večkrat čestital, ker ne vem, ali bi to zdržal. En otrok v prvem razredu, drugi v petem, gospodinja, študentka, delavka, učiteljica … Kapo dol!
V zadnjem letu se je veliko govorilo o tem, da so ženske bolj obremenjene. Kje smo, kar zadeva enakost spolov?
Mislim, da smo se moški v zadnjih letih zelo »popravili«. Če primerjam našo generacijo ali generacijo naših staršev, je to kot noč in dan. Pri njih ni bilo predstavljivo, da bi oče po službi doma skuhal kosilo, šel po otroka v šolo, zlikal srajce, pomil posodo, zvečer ne šel ven na pivo s prijatelji … Danes je zelo majhen delež moških, ki tega še ne delajo. Mislim, da je tako prav, ker delitev dela v družini družino izpopolnjuje in otrokom s tem daješ lep vzgled, da niso strogo ženska ali moška dela, vsak lahko dela vse.
Rekli ste, da to povezuje družino, a imamo v teh časih tudi ogromno ločitev.
To je pa novodobna težava, ki se je v zadnjem letu še bolj pokazala, ker ljudje preprosto ne znajo biti več skupaj. Vajeni smo dolgih služb, doma pa si živel eden mimo drugega. Zvečer si bil dve uri z otroki in partnerjem, pa si šel spat. Zdaj je korona prinesla delo do doma, nezaposlenost, karantene ..., ko ljudje niso imeli druge možnosti in so morali biti doma. Zakonci so spoznali, da se ne poznajo več. Če so bile že prej težave, je korona to le še pospešila. Poznam pa tudi pare, ki so se med korono spet zbližali. To je stvar družine, nazorov. Če si hotel, ti je lahko korona veliko prinesla, če pa si se vdal v usodo, se pomiloval, ni prinesla nič dobrega.
Je vam prinesla kaj dobrega?
Zagotovo! Kot družina smo začeli več stvari delati skupaj, več migamo, še vedno vsak dan hodimo na sprehode, počnemo stvari, ki jih prej nismo. Tako smo se navadili, da zdaj, ko se počasi stvari normalizirajo, ne moremo več brez tega – pogrešali bi opazovanje narave, poslušanje ptičkov…
Kako otroka gledata na to, da ste na televiziji?
Čisto normalno, ker nimata občutka, da sem zato kaj več, da imam kakšne bonitete – ker jih tudi res nimam, nisem človek, ki bi kakorkoli izkoriščal. Ne delam tega, ker bi bil rad znan in slaven – v Sloveniji itak ne moreš biti, ampak je to zame poklic. Enak bi bil, če bi bil mizar ali prodajalec. Zato tudi otroka ne delata iz tega kakšnega cirkusa.
Zakaj ste novinar?
Pot me je pripeljala do tega.
Ampak nekaj privlačnega vseeno mora biti na tem, da vztrajate?
Televizija je droga, kdor jo enkrat izkusi za daljše obdobje, se bo prej ali slej vrnil.
Se tudi vaš dan začne z novicami?
Seveda! Vsako jutro si vzamem vsaj pol ure zase: kopalnica, kava in telefon z glavnimi novicami. Novinar ni poklic, to je življenje.
