Skupina Flirrt zabava, ustvarja, se razvija ter redno izdaja novo glasbo že četrt stoletja. Kaj vse se je v tem času zgodilo in kaj se še bo ob jubileju, se je tokrat razgovoril frontman skupine Rok Lunaček.
Začniva pri ljubezni, glede na to, da je tu maj. Kako vaša ljubezen?
Zelo dobro. Tako obča kot osebna. (smeh) Zelo verjamem, da je sreča vedno le korak od nas. Takoj za njo pa nekje izza vogala kuka ljubezen.
Kako pa ljubezen med »Romeom in Julijo«?
Zgodbe, ki jih splete življenje, so tako in drugače večne; življenje samo pa najboljši učitelj. Zdi se mi tudi, da je srce zares dober filter in spusti skozi sebe le določeno mero bolečine. Drugi predali so pa namenjeni samo lepim trenutkom. Trdno verjamem, da je tako. Sicer na svetu ne bi bilo toliko dobrih in nasmejanih ljudi, pri tem, ko je toliko reči, ki delajo v nasprotju z dobrim. Veselje je tisto, ki na koncu umakne črne oblake hudobije.
Če se podrobneje dotakneva istoimenske uspešnice ... kaj je razlog, da ste ji dali novo življenje?
Veliko stvari. Samo dejstvo, da pesem praznuje 20 let, ni dovolj. Veliko je namreč pesmi, ki sem jih napisal, ki so tudi starejše, pa niso doživele preobleke. Romeo in Julija je drugačna, je večna – je zimzelena. Že zdavnaj je polnoletna ne samo po letnici, ampak tudi po energiji, ki so ji jo dali ljudje. Velikokrat se pošalim, pa v resnici zelo resno mislim, ko rečem, da ta pesem že dolgo ni moja, ampak od ljudi. In res je tako. Pride čas v življenju, ko pesem potuje svojo pot neodvisno od njenega avtorja, njenega izvajalca. Romeo in Julija je točno takšna. Flirrt smo jo odigrali neštetokrat in še neštetokrat jo bomo. In vsakič igramo lastno priredno skladbe, ljudje pa pojejo besedilo bolje kot jaz sam. Velik privilegij, da se ti zgodi takšna skladba, in hkrati velik ponos.
»Ko se prižgejo luči in ozvočenje ter ljudje, ki pridejo na koncert zapojejo prve verze se čas ustavi.«
Prihodnje leto bo Flirrt star 25 let. Predvidevam, da bo pokalo od veselja?!
Ne vem, koliko bomo pokali, bomo pa zagotovo brenkali in muzicirali, kot smo do zdaj. To, da bomo imeli 25 let, je svojevrsten dober občutek, a hkrati mi mnogo več pomeni, da smo v času obstoja skupine izdali sedem albumov, posneli več kot 120 pesmi in odigrali več kot 800 koncertov; najbolj pomembno pa – da so ljudje še vedno izredno veseli, ko se družimo na koncertu in zapojemo skupaj. To je neprecenljivo. Občutek, da bomo skupaj živeli skozi pesmi, ki nas bodo preživele.
Lahko pred obletnico razjasniva nekaj, kar vas sprašujejo številni – ali bo album The best of ali ne?
Najbrž bo. Kdaj, pa ne vem zagotovo. Upam, da kmalu. Tale jubilej, četrt stoletja Flirrta, ki se bliža, bi bil morda primeren. Ampak pustimo času čas. Ko bo, bo zagotovo luštno.
Kako bi danes opisali Flirrt?
Uf. Bom poskušal bit kratek in objektiven. Čeprav sem težko, ker je Flirrt ljubezen mojega glasbenega življenja. Flirrt je pet fantov, ki se imajo dobro, ko delajo muziko. To je še najboljši opis. Ko se prižgejo luči in ozvočenje ter ljudje, ki pridejo na koncert, zapojejo prve verze, se čas ustavi. Hkrati pa prevrti nazaj do vseh trenutkov, ki smo jih doživeli kot bend. Izjemno lep, a hkrati nenavaden občutek je, da kot avtor napišeš neko skladbo in jo potem ljudje čez deset let še pojejo. Muzika je res časovni stroj. Vrne te na mesta v času, ki si jih morda pozabil, pa se jih skozi pesmi spomniš, kot da bi bilo zdaj.
Je skupina v teh 24 letih doživela veliko sprememb?
Je in ni. Menjali so se člani, žanri, frizure in letni časi. Ampak eno je ostalo, pesmi. Pesem je ne glede na vse tista, ki se ne ozira na popularnost, ta namreč pride in gre, pesem ostane. Romeo in Julija, V mojem telesu, Ko je ni, 20 let nazaj, Inja, Poljubi me, Prvič in še in še so še vedno tukaj. Še vedno žarijo enako ali pa celo bolj svetlo kot ob nastanku. Vse drugo je relativno nepomembno. Človek se spre, človek se pobota, vse se menja – muzika in pesem pa živita naprej. In tako je prav.
»Pesem je ne glede na vse, tista, ki se ne ozira na popularnosti, slednja namreč pride in gre, pesem ostane.«
Kako zelo pa se je v tem času spremenil Rok, za katerim so nekoč norele najstnice?
Danes so najstnice tudi že mamice, ki imajo svoje najstnice, ki hodijo na naše koncerte. Ne vem, ali sem sploh kdaj zares užival v tisti noriji. Zdi se mi, da je kvarilo sliko naše muzike, ki je vendarle bila moje edino vodilo in moj edini moto skupine. Kot najstnik sem se mnogo bolj obremenjeval z vsem nepomembnim, danes tega balasta ne nosim s seboj. Vsaj upam, da ne. Lahko rečem takole: upam, da je oče ponosen name, vedno me je učil, da je več vredno spoznanje kot znanje. Vsaka pesem, ki nastane, mi mnogo več pomeni, in to se najbrž čuti. Bolj sem miren, četudi bolj siv. (smeh) Zdi se mi, da so leta bila dobra do mene, sploh ko se ozrem vase in okoli sebe. Imam ljubezen, imam zdravje, imam nekaj ljudi, ki jim zaupam in jih imam neskončno rad. To pa je tudi vse, kar zares šteje v življenju.
Včasih so vam oboževalke pisale pisma po pošti. Kako gre to danes, po SMS ali morda še vedno prileti kakšno pismo?
Nekaj pisem smo dobili. Mislim, da je bil bolj štos na račun 20-letnice pesmi Romeo in Julija in nekakšna vrnitev v čas, ko so bila pisma stvar vsakdana. Drugače pa Facebook, Instagram, normalno. Nismo iz časa paleozoika, toliko smo pa še vseeno mladi. Morda je naša velika prednost, da smo dejansko bili najstniki, ko je Flirrt nastal. Zato smo še vedno razmeroma mladi.
Ko že govoriva o oboževalcih, vas kakšen/kakšna spremlja od začetka pa do danes?
Veliko je takšnih. Nešteto je ljudi, ki pridejo na koncert, veliko parov, ki rečejo, da so se zaljubili na našem špilu. Res lep občutek. Mislim, da je pravzaprav to edino merilo uspeha v muziki; da muzika traja. Jaz se nikoli nisem šel pri Flirrtu teka na kratke proge. Ko pesem ostane leta, desetletje in več, potem veš, da si nekaj prav naredil, ko si jo napisal. Čustva nimajo roka. Marketing je dobra zadeva, saj pesem in izvajalca ljudem približa, tudi ta trenutek, ko se pogovarjava o Flirrtu o Romeo in Julija in o vsem skupaj je to del neke reklame seveda. Ampak na koncu dneva in čez nekaj let bodo pesmi tiste, ki bodo tukaj. Moje besede bodo samo spomin. Skladba pa bo pobožala ljudi tudi, ko mene dolgo več ne bo.
Pred vrati je Evrovizija; kako zelo jo spremljate in kako zelo je možno, da bi se prijavili na Emo?
Upal bi si trditi, da nas najverjetneje nikdar ne boste ujeli tam. Kot avtor sem že velikokrat sodeloval in tudi sam vedno spremljam Evrovizijo in jo imam rad. Ampak vsaka stvar ima svoje mesto in prostor. Flirrt preprosto ni izvajalec za tovrsten festival. V resnici sploh dvomim, da smo kot skupina primerni za kak festival. Naša muzika nekako živi po drugih kanalih in v drugačnih tirnicah. Počasneje, to bi bila še najbolj primerna beseda.
Če stopiva korak stran od Flirrta ... poznani ste kot besedilopisec, koliko besedil na leto ustvarite zase oziroma za druge?
Hm. Odgovor je precej preprost. Med 150 in 250 na leto za druge. Ampak na koncu niso čisto vse pesmi posnete. Zase, torej kot kantavtor in za Flirrt, pa seveda mnogo manj. Ampak dovolite mi, da po zapisani številki malce razložim cel proces. Nekatere pesmi na primer ostanejo manj opažene. Velika večina, tudi sam nisem izjema, pa opazi(mo) uspeh. Po domače rečeno, hite. V resnici so pa velikokrat pesmi, ki so bolj tihe izredno lepe, včasih celo lepše. Ker nosijo tisti svoj nežen utrip, ki ni za vse. Če bi bile glasnejše bi najbrž izgubile svoj čar krhkosti.
Kako sploh nastane lepo in dobro besedilo?
Samo dva načina sta. Hitro in počasi. Enako pravzaprav velja tudi za slaba besedila. Razlika je v tem, da dobro besedilo je tisto, ki človeku izriše sliko, sliko občutkov, in ki človeka postavi v dogajanje pesmi. Nekakšen pejsaž čutenja. Ali se v besedilu to doseže z globljo alegoriko ali pa s preprostostjo, pa je stvar okusa in, predvsem, trenutka.
Zakaj si zapomnimo besedila večnih popevk, novodobne pesmi pa ne pridejo do naših ušes?!
Mislim, da je pri tem precejšnjo vlogo odigral tudi čas, ki je bil nekoč bolj naklonjen vsebini. Ljudje so se bolj ukvarjali z vsebino kot z embalažo. Danes je (pre)več informacij, več balasta, ki je sicer za življenje nepomemben, a zahteva svoj davek, in prav tako ukrade nekaj prostora v preobremenjenih glavah ljudi. Manj je posameznikov, ki si za muziko vzamejo čas. Pa ne samo muziko, sploh zase. Preveč hitimo, premalokrat se ustavimo in vdihnemo lepe stvari. In prav zato se to pozna tudi pri pesmih. Ampak jaz se za dobre skladbe ne bojim. Vedno se bodo nekatere pesmi ločile od drugih in ostale za vedno. Takšen je tok življenja.
Mimogrede, ste si vedno želeli postati glasbenik? Kaj bi delali, če ne bi ustvarjali glasbe oziroma pisali besedil?
V mladosti nikoli nisem mislil, da bom vpet v glasbo. Želel sem bit kuhar ali slikar. Še danes slikam in kuham za svojo dušo. No, glasbo in besedila tudi še vedno pišem za svojo dušo. Le da sem za to plačan. (smeh) Vsekakor sem bil pa vselej kreativec. Brez ustvarjanja si ne predstavljam, da bi lahko zares živel.
