»Energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost … Vse to so besede, s katerimi so najpogosteje označevali igralsko umetnost Ljerke Belak,« je v utemeljitvi najvišjega priznanja, ki ga lahko v Sloveniji dobi gledališka igralka ali igralec, Borštnikovega prstana, zapisal Vinko Möderndorfer. Ljerka Belak ga je prejela leta 2015.
Med gledališčnike se je hotela vpisati že kot otrok. Medtem, ko so njene otroške prijateljice morda razmišljale, da bodo nekoč postale slavne kot so bile tedanje dive ameriških ali italijanskih filmov, ki so jih lahko občudovale na filmskem platnu ali televiziji, je Ljerka razmišljala o odrskih deskah. Vsaj malce »vonja in okusa« po njih je dobila že v mladosti, ko je, rojena Ljubljančanka, obiskovala gledališko šolo pri Balbini Baranovič v Križankah in baletno šolo pri Pinu Mlakarju. Ta leta je nekoč opisala kot najlepša v njeni mladosti, saj sta z mamo živeli sami, v zelo majhnem stanovanju v središču Ljubljane in ko je nekoč govorila o svoji mladosti, je povedala, da se je zodilo tudi, da kdaj ni šla v šolo, ker je bila lačna.
Osvojila je skoraj vse pomembnejše nagrade, ki jih lahko osvoji gledališčnik v Sloveniji. Tako je prejela študentsko akademijsko Prešernovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada za vloge v SLG Celje, Prešernovo nagrado mesta Celje, Severjevo nagrado , Borštnikovo nagrado, naziv žlahtne komedijantke, Dnevnikovo nagrado, Ježkovo nagrado in Borštnikov prstan.
Že kot mlada, 18 letna, je izgubila mamo, leto dni preden je naredila sprejemne izpite na AGRFT in morda je tudi to izoblikovalo njen karakter, saj je kasneje, kot je stala na odrskih deskah upodabljala ženske z značajem. Bila pa je tudi dobra, pravzaprav Žlahtna komedijanka. Ta naziv si je pridobila na Dnevih komedije leta 2002 v celjskem gledališču, kjer je sicer igrala več kot 20 let, vendar je takrat že igrala v ljubljanskem Mladinskem gledališču.
Celje, čeprav je na odru tamkajšnjega gledališča igrala od leta 1970 do 1993, je imela rada in tudi Celjani njo, vendar Knežje mesto nikoli ni bilo njeno mesto, je povedala v nekem intervjuju. V Celju niti ni živela. Tja se je skoraj vsak dan, 22 let, vozila z vlakom ali avtobusom. Včasih tudi po dvakrat na dan. Vendar je v celjskem gledališču ostala tudi zato, ker je tam lahko igrala »do nezavesti«. Pa tudi zato, ker je tam spoznala svojega življenjskega sopotnika, igralskega kolega Bogomirja Verasa.
Kljub temu je bila presrečna, ko je, potem ko je diplomirala, dobila povabilo Mladinskega gledališča in se je tudi poklicno vrnila v Ljubljano. »Mladincu« je ostala zvesta vse do upokojitve leta 2009.
V svoji dolgi igralski karieri je osvojila skoraj vse pomembnejše nagrade, ki jih lahko osvoji gledališčnik v Sloveniji. Tako je že kot študentka prejela študentsko akademijsko Prešernovo nagrado za vlogo Amande Wingfieldove v diplomski predstavi Steklena menežarija (1971), nagrado Prešernovega sklada za vloge v SLG Celje (1981), Prešernovo nagrado mesta Celje (1982), Severjevo nagrado (1987), Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše 1989), naziv žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo (2002) in Dnevnikovo nagrado za vlogi v predstavi Vedno se kdo izgubi (2003). 2015 je prejela Borštnikov prstan, 2016 pa Ježkovo nagrado.
Kljub temu, da je glavnino svojega poklicnega obdobja preživela v celjskem in mladinskem gledališču, je kot gostja je nastopala tudi na odrih drugih slovenskih gledaliških hiš - od Nove Gorice, Kopra, Cankarjevega doma in Špas teatra - neprestano pa je sodelovala tudi z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami – v Celju in Velenju pa tudi na avstrijskem Koroškem.
Njen razkošen glas bo ostal zapisan tudi v več kot 200 radijskih igrah, v katerih je sodelovala, in njena podoba v več kot 20-ih televizijskih dramah in filmih.
Sicer pa se tudi po upokojitvi ni umirila. Kljub temu, da je njeno zdravje močno načela bolezen, je delala dalje. Tako je sodelovala s pesnico in šansonjerko Svetlano Makarovič in skupaj sta prirejali kabaretske večere in večere šansonov. Od leta 2012 dalje je na nacionalnem radiu vodila oddajo STORŽ, (Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja), bila je »kriminalistična inšpektorica Mila«, vodila pa je tudi Nedeljske dopoldneve z Ljerko. Slednjim je ostala zvesta tudi do pred kratkim, ko je zaradi pandemije lahko delala od doma in so oddajo ustvarjali preko telefona.
Malo kdo ve, da je bila odlična kuharica. »Zmeraj uživam v kuhanju, rada eksperimentiram, rada delam vse,« je povedala v nekem intervjuju. In to znanje ji je prišlo tudi prav, ko je v televizijski oddaji Čarokuhinja kot babica skupaj z Gojimirjem Lešnjakom predstavljala tradicionalno kulinarično podobo slovenskih pokrajin, pa tudi eksotične kuhinje sveta.
Zadnja leta je Ljerka živela sama. Partner jo je po težki bolezni zapustil pred tremi leti, njena hčerka, slikarka, pa sedaj živi v ZDA. »Strah me je,« je še lani, ko se je razmahnila pandemija koronavirusa, povedala v enem zadnjih intervjujev. »Ampak drugače sem pa tako ali tako navajena, da sem sama. Sama sem ostala in sem pač sama. Tako sem navajena živeti,« je dodala.
V nekem drugem intervjuju je povedala, da je njena največja želja bila, da bi kdaj napisala knjigo. Razmišljala je tudi o tem, da bi napisala spomine, pa si je rekla »kdo pa bo to bral«. Želela si je napisati drugačno »pravo knjigo«. Žal ji ni uspelo, ker je njeno knjigo življenja zaprla pandemija.
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
