Članico igralskega ansambla SNG Nova Gorica Ano Facchini so gledalci oddaje Pri Črnem Petru zagotovo opazili v vlogi simpatične trgovke Brigite, velik pečat pa je pustila tudi v svojem matičnem gledališču, saj je za svoje delo prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, nagrado Sklada Staneta Severja, nagrado Tantadruj za gledališki dosežek, nedavno pa še igralsko nagrado Duša Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS). O tem, kaj jo je sploh privedlo v svet igre in kaj jo trenutno poleg nje najbolj okupira, izveste spodaj.
»Vedeti, da te tvoji kolegi cenijo, je nekaj najlepšega. Še posebno v teh časih, ko smo že malo pozabili, da sploh obstajajo nagrade in gledališča.«
Nedavno ste prejeli ZDUS-ovo igralsko nagrado Duša Počkaj. Vam ta pomeni kaj več, glede na to, da gre le za stanovsko priznanje?
Ja, vsekakor. Dobiti nagrado od svojih stanovskih kolegov pomeni res veliko. Vedeti, da te tvoji kolegi cenijo, je nekaj najlepšega. Še posebno v teh časih, ko smo že malo pozabili, da sploh obstajajo nagrade in gledališča.
Kateri od kolegov pa je vas nazadnje navdušil?
Težko bi izpostavila samo enega. Mislim, da bi s tem marsikomu naredila krivico, ker smo v Sloveniji res bogato obdarjeni s fenomenalnimi igralci. Sem velika oboževalka svojih kolegov in jih z veseljem hodim gledat. Po navadi imam večjo tremo, kadar gledam njih na odru, kakor kadar sama stojim na njem.
Že več kot dve desetletji vloge ustvarjate na odru SNG Nova Gorica. Kaj je razlog za vašo zvestobo?
Jaz sem iz teh koncev tudi doma in po Akademiji je eno izmed prvih vabil prišlo prav iz Nove Gorice. Primož Bebler me je povabil k sodelovanju pri predstavi Tistega lepega dne v režiji Borisa Kobala. Še preden sem končala to predstavo, mi je že ponujal naslednjo in tako sem leto in pol ali dve leti v Gorici sodelovala po pogodbah. Potem me je prepričal in sem se odločila in se zaposlila, ker sem se zelo v redu počutila in v sami Novi Gorici in v teatru. Kljub temu, da sem najprej govorila, da ne bi šla rada takoj nazaj domov, a – kot pravi pregovor – se zarečenega kruha največ poje. Prepričal me je ansambel, ki je bil fenomenalen, s kolegi smo se takoj zelo ujeli, krasno je bilo sodelovati, velike izzive sem imela pred sabo, delali smo s pomembnimi režiserji, nastajale so krasne predstave, tako da pravzaprav nisem imela razloga, da bi od tam bežala, zato sem z veseljem povabilo sprejela in ostala tu.
Kako to, da ste se sploh odločili za igro?
Že od malega sem rada nastopala na raznih šolskih prireditvah, tako da mi oder ni bil tuj. Potem sem si v srednji šoli ogledala Krst pri Savici v režiji Janeza Pipana in ta predstava me je tako pretresla in začarala, da sem si jo potem ogledala še šestkrat, znala sem tekst na pamet in zdelo se mi je, da je teater nekaj najlepšega na svetu, kar lahko človek počne. Potem sem se tudi včlanila v Amaterski mladinski oder Primorskega dramskega gledališča in od tam naprej mi je nekako postalo jasno, da bi si želela tudi sama poskusiti stopiti na to pot, in stvari so se potem odvrtele tako, da mi je uspelo in zdaj to živim.
Je ljubezen do igre še vedno enako močna, kot je bila na začetku? Je morda zdaj celo močnejša?
Mislim, da ta ljubezen z vsakim letom raste. Mogoče tudi zaradi tega, ker je bila v preteklem letu vsem, ki smo v tem poklicu, odvzeta možnost odigravanja predstav pred publiko, in zato še toliko bolj spoznavam, koliko mi pravzaprav moj poklic pomeni in koliko me osmišlja. Tako, da lahko rečem, da je to nekaj, kar je sestavni del mene, kar mi omogoča, da se na svoj način izražam, in ne znam oziroma si vsaj nočem predstavljati življenja brez tega.
Gledate v tem času tudi predstave preko spleta?
Nekaj sem si jih ogledala, ampak moram reči, da mi gre to malo težko. Vem sicer, da je to izhod v sili, in tudi mene je doletelo. Pravkar doživela prvo spletno premiero. Ampak gledališče je ustvarjeno za živ kontakt, za publiko v dvorani, za neposredni stik brez filtra, brez ekrana.
Pri spletni premieri, ki ste jo omenili, gre za igro Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, pri kateri ste sodelovali s kolegi iz Slovenskega mladinskega gledališča. Imate radi tovrstna sodelovanja, ki prinesejo neko novo energijo?
Vedno se je fino malo prevetriti in zamenjati okolje. Vsak pritok nove energije absolutno poživlja, pa naj si bo to gostujoči kolega ali koprodukcija. Tokrat smo se združili z Mladincem in mislim, da smo odkrili kar zmagovalno kombinacijo. Kljub temu, da gre za dva zelo različna ansambla, nam je uspelo ustvariti zelo homogeno in povezano ekipo, super smo se razumeli, fajn je bilo sodelovati. Nekaj časa so bili oni pri nas v Gorici, potem smo šli mi k njim v Ljubljano in moram reči, da je bil to eden bolj zabavnih študijev. Sploh proti koncu, ko so nam bile stvari že malo bolj jasne in ko se je ta korona način dela malo utekel in sprostil, tako da sem zelo vesela, da sem bila lahko del tega projekta. In kljub uspešni spletni premieri TV-adaptacije se zelo veselim in komaj čakam, da se bomo lahko spet dobili in predstavo skupaj odigrali tudi pred publiko, ker to je njen namen, njen smisel.
Je bilo zaradi korone kaj več zadržkov pri srečevanjih oziroma pri samem delu?
Ne, saj se je naredilo vse za to, da bi preprečili njen vdor. Držali smo se priporočil, redno smo se testirali, bili smo disciplinirani in se držali svojih balončkov. Tudi če se je mogoče kdaj zgodil kakšen preplah, se je zelo hitro videlo, kje smo, in če je bilo potrebno, se je tudi prekinilo delo. Ampak glede na situacijo je šel študij relativno mirno skozi, tudi ekipa sama ničemur zares ni bila izpostavljena, tako da se je v bistvu tudi tako precej ambiciozno sodelovanje (velika zasedba, koprodukcija dveh teatrov) izkazalo za izvedljivo.
Tekst je sicer kar provokativen. Imate radi takšna, ne ravno tipična dramska besedila?
Ja, seveda, vsaka stvar, ki je malo drugačna od normale, od standarda, je izziv in izzive imam rada, pa če prihajajo v takšni ali drugačni obliki. In ta Simonin tekst je definitivno provokacija. Mislim, da je celo večja provokacija ustvarjalcem, ki se teksta lotijo, kot potem sami publiki. Mi smo se seveda veliko ukvarjali s tem in poskušali Simonine provokacije prežvečiti in jih uprizoriti in mislim, da nam je to tudi kar uspelo. Jaz sem zadovoljna z našim izdelkom, upam pa, da ga bodo lahko ljudje čim prej videli in še oni povedali, kakšen se jim zdi.
Kako pomembno pa se vam zdi uprizarjanje del sodobnih slovenskih avtorjev? Menite, da bi jih lahko bilo več?
Ja, vsekakor. V SNG Nova Gorica se daje poudarek na to, da se v program vključuje mlade slovenske avtorje, kolikor je le mogoče. Sama sem v zadnjih letih sodelovala pri uprizoritvah del Simone Semenič, Srečka Fišerja, Nebojše Popa Tasića, če naštejem samo nekatere. Mislim, da je zelo pomembno, sploh za nacionalke, da skrbijo tudi za to.
»Mislim, da sta mi lastni Brigitina odprtost in sončnost, da sem tudi sama – če se le da – rada dobre volje, odprta in nasmejana. Čeprav imam tudi drugo plat, kjer znam biti zelo temna, ampak saj smo vsi takšni.«
Nedavno ste se pridružili oddaji Pri Črnem Petru, in sicer kot simpatična trgovka Brigita. Kaj vas je prepričalo v sodelovanje?
V bistvu sem se prvič spopadla s humoristično nanizanko. Še nikoli nisem delala takšnega formata za televizijo in – kot sem že rekla – imam rada izzive in to sem videla kot izziv, hkrati mi je pa v veselje, da lahko delam. V tem času, v katerem smo se znašli, je vsako delo dobrodošlo in moram reči, da se je to sodelovanje izkazalo za prijetno presenečenje, celo nad pričakovanji. Ekipa, s katero delam, je izredno profesionalna, super smo se ujeli in z veseljem grem na snemanje, tako da sem zadovoljna, da sem sprejela to odločitev.
Sta si v čem podobni z Brigito?
Prav gotovo imava neke stične točke – že zaradi tega, ker konec koncev posojam Brigiti sebe, da lahko zaživi. Mislim, da sta mi lastni Brigitina odprtost in sončnost, da sem tudi sama – če se le da – rada dobre volje, odprta in nasmejana. Čeprav imam tudi drugo plat, kjer znam biti zelo temna, ampak saj smo vsi takšni. Še dobro, saj nas to uravnoveša.
Menite, da bi bili dobra trgovka?
V tem pa po mojem nisem ravno dobro podkovana. Ne vem, če bi znala komu kaj prodati. Mislim, da to ni moj poklic. Mislim, da sem svoj poklic našla drugje.
Kakšni pa ste kot stranka: se vas da hitro prenesti naokoli?
Ne vem, če me lahko prenesejo okrog, ampak če nekdo zelo obvlada svoj posel, mislim prodajanje in prepričevanje, se mi že iz tega vidika na neki način prikupi. Zdi se mi simpatično, da nekdo ve, kaj dela, in potem mogoče zaradi tega kdaj kupim kaj, česar lahko tudi ne bi.
Vas kdaj zgrabi tudi nakupovalna mrzlica?
Zdaj sem ravno imela eno besno nakupovano mrzlico, ko sem si nakupila ogromno rastlin, tako da ja, včasih me popade. Trenutno namreč opremljam novo stanovanje. Želim, da je vse zeleno, živo in veselo.
Kako pa psička gleda na nove pridobitve?
V redu. Nima težav. Za zdaj je ne zanima. Bolj se ukvarja z razgledom, s premikajočimi se stvarmi. Rastline so malo nezanimive, ker so pri miru.
Ste epidemijo oziroma zaprtje javnega življenja izkoristili (tudi) za ureditev stanovanja?
Niti ne. Jaz sem bila namreč ves čas epidemije kar zasedena. V prvem valu sem imela projekt Evropa, mati mila v režiji Tatjane Peršuh, ki je doživel premiero v SNG NG konec septembra – ravno takrat, ko so ljudje na razdalji in z maskami še lahko sedeli v dvoranah, tako da nam je uspelo odigrati celo šest ponovitev pred publiko, preden se je spet vse zaprlo. Kmalu potem smo začeli študij za predstavo jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. To smo delali do zdaj, po interni premieri smo namreč posneli še televizijsko adaptacijo. Vmes snemam Črnega Petra, z majem pa začnemo delati nov projekt z Ivano Djilas, tako da neke prav velike pavze ni bilo. Stanovanje je tukaj in čaka. Tako kot so se vse druge stvari ustavile, so se malo upočasnila tudi sodelovanja s parketarji, monterji, dostavnimi službami in podobnim, tako da zadeva malo miruje, ampak saj imam čas, saj se mi nikamor ne mudi.
Kaj pa najraje počnete v prostem času?
V bistvu nič posebnega. Ukvarjam se z novim stanovanjem, kolikor se lahko. Po novem imam tudi vrt, tako da malo po njem brkljam. Zdaj na pomlad bo treba malo urediti stvari. Upam, da pozeba ni uničila vsega. Sicer pa sprehajam Rozino, s katero hodiva na izlete, po gozdovih in v pasjo šolo. Veliko časa poskušam tudi preživeti z ljudmi, s katerimi se lahko družim, se pravi z družino in prijatelji, s katerimi smo v bližnjih balončkih, kakšno knjigo preberem pa tekste ponavljam, da bom pripravljena, ko bodo gledališča spet odprla svoja vrata. (Teja Pelko, foto: Peter Uhan in Planet TV)
